Na Televizijo Slovenija, iz Produkcijske skupine Mangart, po dolgem času prihaja nova oddaja, ki bo mladini ponudila kredibilno lestvico slovenskih videospotov. 45 minutna oddaja, ki se bo pričela z 20. septembrom in bo na sporedu kar štirikrat tedensko (tor, sre, čet, pet), s pričetkom ob 19.00h na TV SLO 2, se bo prizadevala za dvig kreativnosti mladih skozi video sporočila. Oddajo bodo v parih vodili Urška Majdič, Maruša Ojsteršek, Ana Pirih, Izak Košir, Sašo Stare in Marcel Lejko.

Ker bo oddaja namenjena tudi neglasbenim video izdelkom, ki bodo prikazani v posebnih rubrikah izven lestvice, bo Videozid dolgoročno postal odlagališče – gledališče izdelkov kreativne mladine, ki s svojo energijo, znanjem, vizijo materializacijo  ne pristajajmo na filozofijo večine. Ustvarjalci oddaje iščemo iznajdljivost, drznost, upor z razlogom …

V “gradnji tega zidu” sodelujemo Vizualisti: Rožle, Gašper in občasno tudi Žiga, ki oddajo bogatimo s prav posebnimi režiranimi prispevki ter anketami najrazličnjejših tematik, od športa do umetnosti. Zares sanjsko delo! Komaj čakamo da oddaja zaživi in da, upamo, zasije v pravi luči. Se vidimo 20. septembra, naše izdelke pa bo moč videti v torkovih, sredinih in četrtkovih oddajah.

Originalna novica | www.klockoc.si

Promo video Vile Triglav na Pokljuki, posneto v enem dnevu.

Kamera in montaža: Rožle Bregar
Asistenca: Žiga Čikič
Statista: Živa Vadnov & Klemen Brancelj
Glas: Eva Kelih
Glasba: U2 – Without you

Kot 13. letnega dečka ga je stari oče peljal na bližnji hrib. K njemu nazaj se je vedno rad vračal, saj se je naučil novih veščin. Minilo je eno leto in Yuji je redno hodil v domače hribe. Na skrivaj si je kupil opremo, doma niso vedeli za vse podvige. Nekega dne je privezal očeta na vrv in ga vlekel v hribe, v nahrbtniku je imel šotor in kuhalnik ter mu gostoljubno vse pripravil, oče je bil presenečen. Pri 15. letih je sanjal o vzponu na Everest in dnevno obiskoval gorniško trgovino v bližnjem kraju, tam je visel po cele dneve in samo gledal, vse ga je zanimalo. Zasledil je letak o začetnem tečaju plezanja. Kljub temu, da so ga ta čas bolj zanimali hribi se ga je udeležil in s tem pridobil veliko osnov, ki so mu dale navdih za novo življenje. Še isto leto je v popoldanskem času, po šoli, začel delati v prej omenjeni trgovini. Ko je zaključil z delom je odšel plezat na bližnjo škarpo. Tja se je vračal vsak dan, sledila pa je 20km dolgo vožnja s kolesom domov. Strast do plezanja ga je zelo prevzela. Služil je dve leti, z namenom, da bo odšel v Yosemite, kamor ga je povabil Yasushi Yamanoi, ki je tam študiral neko smer. S 17. leti je je Yuji v Ameriki prvič okusil pravo skalo ter takoj začel s plezanjem ocen 6a in naprej. Plezal je brez prestanka, bil pol energije, boličine ni čutil. Nekoč je dejal Yasushiju, da bi poskusil njegov projekt, in ga dobesedno čez noč tudi zlezel. Yasashiju, ki je veljal za najboljšega japonskega plezalca, se od takrat naprej ukvarja le še z alinizmom v gorah.

Deček, ki je počasi začel odraščati, se je ne rad vračal nazaj v domovino Japonske. Doma je v tistem času preplezal vse najtežje smeri v naravnih plezališčih. Ni mu preostalo drugega kot da se vrne nazaj v preljube Yosemite. Šola ga niti ni zanimala, odločil se je, da bo postal poklicni plezalec. V drugem letniku srednje šole mu je profesorica celo rekla, da naj se rajši izpiše. Tako je do danes prenehal in končal s šolo ter se posvetil samo plezanju.

Na Japonskem ga plezalci niso kaj dosti marali, saj je bil zelo gobčen in vedno govoril o svojih ciljih, ki pa jih je presenetljivo tudi vse dosegel. Vedno je hotel več in nikoli ni bil zadovoljen. V Ameriki je občudoval evropski stil plezanja in varovanja s svedrovci, ki se je bistveno in zelo napredno razlikoval od ostalih, kjer so poznali samo naravno varovanje. Hotel je odditi v Evropo in tako pristal v Franciji, kjer je živel nadaljnih 7 let.

Pri 18. letih se je brez tekmovalnih izkušenj udeležil nekaj lokalnih tekmovanj in posegel po najvišjih mestih. Takoj je dobil ponudbe za sponzorje in jih s prva celo odklonil. Med ljudmi je postajal vedno bolj razpoznaven. V svoji življenski karieri, ki traja še vse do danes je opravil z nekaj najtežjimi vzponi na svetu. Prvi je preplezal smer z oceno 5.15a/9a+ (Flat Mountain) in na pogled oceno 5.14b/8c (White Zombie). Poleg tega je Yuji tudi starsten “Big wall” plezalec in ima v El Capitanu, smer The Face, od leta 2008, s partnerjem Hans Florinom, hitrostni rekord vzpona, 2:37:05. Je prvi azijec, ki je zmagal svetovni pokal v športnem plezanju. Prav v Sloveniji sta bili ti dve zadnji tekmi, kjer je leta 1998 in 2000 stal na najvišjih stopničkah. Vse to je dosegel z veliko motivacije in adrenalinom.

Zase pravi da ni plezalec pač pa “stone rider”. Uživa v plezanju, pleza celo bolje kot včasih, saj ni pod pritiskom, pleza svobodno, pravi da je to “freedom”, svoboda. Danes je star 41 let in živi na Japonskem z ženo in dvema otrokoma. Letos je v bližini Tokya odprl tudi “climbing gym”, plezalno dvorano Base Camp, ki velja za eno najmodernejših na dalnjem vzhodu.

Kevin Wilson je med plezanjem v Chichibu, kjer sem fotografiral in snemal Yujija dejal, da je to človek s tako dolgo plezalno kariero,v plezanju naredil toliko kot noben drug plezalec na svetu.

Hirayama Yuji še danes velja za enega najboljših plezalcev na svetu, če ne najboljšega. Rad se spominja Slovenije, plezanja v Mišji Peči in svetovnega pokala v Kranju, kjer so se slovenski otroci igrali z njegovima otrokoma. Nekega dne se želi vrniti nazaj v Slovenijo in ponovno plezati s tamkajšnjimi plezalci.

Ob fotografiranju se je vzporedno snemalo tudi nekaj video kadrov iz katerih je nastal minutni promocijski video.

V septembru pa se je po več 10-letih začela izdelovati tudi popolnoma nova spletna stran – www.sobec.si, ki pa je trenutno še nekoliko v fazi nastajanja vsebin.

Direktor Šobca, Sašo Gašperin, ki mi je dal popolnoma odprte roke za izdelavo vsega nastalega je na zaključnem zabavnem sindikalnem izletu vsem dejal: H-V-A-L-A! To besedo izkoriščam tudi za vse tiste, ki so karkoli pripomogli k novem promocijskem gradivu za Šobec, predvsem pa Gašperju Kocjančiču in Žigu Čikiču.

Sledila so razna panoramska snemanja, v Bohinju, Vratih, Martuljku,… Pisal pa se je še en uspešen, predvsem pa naporen dan v Ljubljani, kjer smo že pred 5-uro zjutraj razsvetlili mogočne ulice prestolnice. Z nekaj “skritimi statisti” in glavnimi igralci, smo tudi tokrat kljub dežju izpeljali nekaj bistvenih kadrov začetne zgodbe, na dan pred vzponom na Sfingo.

Najzanimivejše vsebine o projektu, fotografije in videoreportaže “Making of” pa si lahko ogledate na www.sfinga.net.