Vnosi pod ‘Japan 2010’
Prišel je čas, ko je vsega lepega konec, a veš da prihodnost skriva še lepše trenutke. Zadnji teden na Japonskem je bil nekaj posebnega. Dva dni sem preživel s popolnoma drugačnimi ljudmi, v svetišču na gori in premišljeval in si zaželel marsikaj. S tem bom tudi zaključil moje sanje in še zadnjič uzrl luč dežele vzhajajočega sonca s pogledom na Fuji, ki je name pustil neizmeren pečat.
Rožle Bregar, 22.11.2010
Tokyo je glavno mesto Japonske, seveda, to ve vsak. Nahaja se sredi glavnega otoka Honšu na zahodni strani obale. Moj dom je Sakado, to je slabih 100km od centra in kakšno urco z vlakom. In ravno tu je šele nekakšna meja Tokya z bližnjo okolico. Tako si lahko predstavljate, da gre za res veliko mesto, voziš se in voziš pa kar nikakor ne pridež ven iz najvišjih stolpnic. Samo jedro ima kar 13 milijonov prebivalcev, skupaj z okolico pa jih znaša slabih 40 milijonov. V več kot mesecu dni, bivanja na Japonskem sem skozi dal kar večino tega robustnega mesta, vsaj tako sem mislil, dokler nisem zabeležil nekaj obiskanih spotov na Google maps. “Norci” med drugim trenutno gradijo tudi največjo stavbo na svetu, Tokyo sky tree, ki bo končana drugo leto, višina pa bo znašala kar 634m. Skratka, v Tokyu lahko doživiš prav vse kar si zamisliš ali vidiš v najboljših mestnih filmih.
   
Rožle Bregar, 16.11.2010
Japonska moda je razred zase, ki jo občudujejo povsod po svetu. Problem je le v tem, da je drugje ne morejo skopirati oz. dohajati, saj se tu vsak mesec popolnoma odrne trend. Le kako mlada dekleta pridejo do toliko denarja, da si vsak mesec kupijo po več kot pet setov celotne nove preobleke. Uganka se skriva v zelo dobri japonski vladi. Ljudje tu so zelo pošteni in ne “nategujejo” en drugega. Vsak študent in brezposelen lahko dobi delo, na metrojih se kopičijo celi seznami delodajalcev, ki iščejo delovno silo. V vsakem delu se na japonskem skriva 10-krat več delavcev kot običajno po svetu, vsak je ozko usmerjen. Res je, da delajo od zgodnje jutranje ure pa tudi do cca. 18h zvečer ali še dalj, a le to ne tako intenzivno pač pa počasi, premišljeno in umirjeno.
Če se vrnem nazaj na študentke, le od kje denar? Študentje imajo večinoma delo popoldne ali pa čez noč. Veliko se jih odloči za kakšno ulično reklamiranje, kjer dobijo po 1000 jenov (10€) na uro ali pa delajo v mini 24h živilskih trgovincah, kjer so deležni kar 1500 jenov (15€) na uro. Po tem takem zaslužijo mastnih 100€ na dan, navajeni pa so delati vsak dan.
Vsak ima delo, vsi so deležni dobre plače in vsi radi zapravljajo. Gre za zelo dober začaran krog na visokem nivoju.
   
   
   
   
Rožle Bregar, 13.11.2010
Glavni na cesti so tovrnjaki, saj se smatrajo kot profesinalni vozniki. Lahko pelje hitreje kot ti, a zaradi prehitre vožnje bodo ustavili le tebe. Za kar se pa sicer ni bati, saj ne vem če sem v enem mescu srečal tri policaje na cesti. Niti pomisliti ne smeš, da bi imel nesrečo s Taxijem, saj boš 200% v vsakem primeru kriv ti. Po Tokyu je najboljše prevozno sredstvo kar metro železnica, a mimo preizkusa avtocest nad mestom, ki segajo do 10 nadstropij visoko ali pod zemljo pa tudi ne gre.
Zima je skoraj tukaj, v krvi le 0% alkohola, preko daljinskega upravljalnika, 5min pred odhodom, iz tople postelje vžgeš avto japonske znamke, da se ti prijetno ogreje. Luči ti niti ni treba prižigati, v udobni majhni “avtomobilček” vstopiš iz desne strani in že se po levem pasu odpraviš na podeželje. Za japonce je vikend rezerviran za najljubši hobij, vožnja z avtomobilom. Ni važno kam se pelješ, važno je le, da se boš čim dalj časa vozil in se med vožnjo pogovarjal s svojo boljšo polovico ali družino, pa čeprav otroci na zadnjih sedežih le mirno buljijo vsak v svoj LCD ekrat. Avtoceste so za vikendaše najboljša izbira, saj so več kot polovico ceneje in znašajo le 1000 jenov (10€), kar je za tukajšnje razmere zelo ugodno. Res pa je, da na cesti nikoli, ampak res nikoli, ne vidiš nobene “flike”. Rajši zamenjajo cel asfalt kot da bi zakrpali majhno luknjico. Zelo zravnane in gladke ceste redno vzdržujejo delavci, le te pa vidiš samo ponoči. Štirje delavci usmerjajo promet, ostalih petnajst pa popravlja en meterski odsek.
Po naporni vožnji se vrneš nazaj v Tokyo, kjer parkiraš v eni izmed več nadstropnih avtomatskih garažnih hiš. Vse kar je treba storiti je zapeljati na vrteči krog, ostalo bo naredil računalnik sam in pospravil tvoj jekleni konjiček v mejhen predalček visoko nad tlemi.
   
Rožle Bregar, 13.11.2010
Več kot teden dni sem preživel na zahodnem delu otoka pri prijatelju Naru, ki živi v provinci Nagano v mestu Saku. Uživam, ko skupaj odkrivava neznana prostranstva dežele vzhajajočega sonca. Je pravi naslov, kjer izvem največ tradicionalnih informacij.
Pred kratkim sva obiskala tudi največjo trgovino, tu naokoli, kjer prodajajo tradicionalna oblačila “Kimono”, resnično se mi zelo dopadejo. Stara gospa, prodajalka, nama je kar dve uri razlagala vse najmanjše podrobnosti teh gromozansko dragih oblačil, če bom rekel 5000€, bom rekel premalo. To naj bi bil nekje osnovni komplet za ljudi nizkega sloja. Zaračunavajo pa ti še dodatnih 100€ da te profesionalno napravijo, gre namreč za zapleten, tudi več urni, proces oblačenja.
Raziskovanje se nadaljuje s templji. Na vsakem koraku srečas kakšnega, vsak pa ima svojo vsebino in način molitve. Izplakneš roke, izplakneš usta, vržeš nekaj kovančkov, dvakrat ploskneš, se prikloniš in že moliš za svojo dobro prihodnost.
   
Želodčki so postajajo lačni in vsak dan sva si privoščiva popolnoma drugačno jed, največkrat kar v restavraciji. Japonsko juho ramen, priboljške takuyaki, dodatki wasabi in sojina omakca, yakiniku in za po vrhu moja najljubša jed, suši in kak deci sakeja, riževega žganja.
   
Ko sva dobila dovolj energije sva se s prijateljico Miki odpravila na krajše plezanje. Ponovno sem se srečal z zelo drugačno kamnino in ji bil dodobra kos.
   
Pretekli vikend pa je bil dan za spoznavanje novih ljudi. V mestu Saku se nas je srečalo okoli 20 t.i. “gaijinov”, kot japonci poimenujejo tujce. Večinoma gre za študente iz celega sveta, ki pomagajo pri učenju angleškega jezika. Večer smo zapravili za pravi japonski “party”. To ni tako kot pri nas mladina ob glasni glasbi pleše in popiva, pač pa se tu sedi v umirjenem okolju in tudi pije pa čeprav večini kar brezalkoholno pivo. Poleg tega je obvezen tudi kakšen kisel ali slan prigrizek. Drugi način zabave, ki je sledil zatem pa so popularne karaoke. Majhna igračka v roki, ki se odziva na dotik, ti poišče željeno pesem, v roke moraš prijeti le še mikrofon, gledati na velike zaslone in čimbolj “fušati”, da je zabava uspešna.
Ker je seveda skoraj nemogoče dobiti jutranjega “mačka” smo se ista ekipa naslednji dan odpravili v hribe, čeprav se mi naslednja fraza zdi bolj pravična: nedeljski sprehod. Pred našim pobočjem je stal velik, še delujoči, vulkan Mt. Asama. Vse table te nekako opozarjajo na previdnost, ves čas pa je mogoče videti kak dim, ki se vali iz kraterja. Pred 300 leti je tako močno izbruhnil, da je pod seboj pokopal večino današnjega mesta Saku ter pokopal na tisoče ljudi.
   
Vedno pa se vse ture na Japonskem zaključijo z “onsenom”. Naravne vroče kopeli so zaradi drugačne vulkanske sestave tal nekaj običajnega. Najdeš jih lahko na vsakem koraku in se za 500 jenov (5€) z užitkom okopaš. A tokrat je bil slednji nekaj posebnega. Skozi vas Kusatsu teče vroča reka, iz nje se kar kadi in raznaša vonj po mineralih vse naokoli. Tam se nahaja tudi največji naravni onsen na svetu, ki sprejme več 100 ljudi.
Rožle Bregar, 10.11.2010
Zabavo po potokih iščejo povsod po svetu, a le v državi vzhajajočega sonca počnejo tisto, kar drugje na svetu niso vajeni. V Evropi in Ameriki poznamo t.i. “canyoning”, spuščanje po reki, na Japonskem pa je zaradi vuklanske kamnine in drugačne sestave tal to nemogoče. Ideja tu je vzpenjanje po grapi, plezanje po slapu in plavanje proti toku v tolmunih. Že stari menihi so iskali najboljše poti v hribe, zaradi pregostih bambusovih gozdov, so se odločili po reki navzgor.
Sawanobori, kot imenujejo ta nadvse popularni šport je v poletnih dni še toliko bolj razburljiv. Oblečen v neoprem s plezalnimi čevlji na nogah, kjer gumo na podplatih zamenja moker filc se podaš na plezarijo. Nekaj plezalne opreme ne škodi, še posebaj ko se pleza slapove, ocene do 5 stopnje. Pravil ni, lahko kuhaš kjerkoli, kampiraš kjerkoli in plavaš kjerkoli. Noben te ne bo nadzoroval, sta le ti in hrib, povezana z deročo reko. V okolici Tokya lahko najdeš na stotine grap, večina njih pa zahteva več kot enodnevno turo, saj so lahko dolge tudi do 20km.
   
Rožle Bregar, 4.11.2010
Kot 13. letnega dečka ga je stari oče peljal na bližnji hrib. K njemu nazaj se je vedno rad vračal, saj se je naučil novih veščin. Minilo je eno leto in Yuji je redno hodil v domače hribe. Na skrivaj si je kupil opremo, doma niso vedeli za vse podvige. Nekega dne je privezal očeta na vrv in ga vlekel v hribe, v nahrbtniku je imel šotor in kuhalnik ter mu gostoljubno vse pripravil, oče je bil presenečen. Pri 15. letih je sanjal o vzponu na Everest in dnevno obiskoval gorniško trgovino v bližnjem kraju, tam je visel po cele dneve in samo gledal, vse ga je zanimalo. Zasledil je letak o začetnem tečaju plezanja. Kljub temu, da so ga ta čas bolj zanimali hribi se ga je udeležil in s tem pridobil veliko osnov, ki so mu dale navdih za novo življenje. Še isto leto je v popoldanskem času, po šoli, začel delati v prej omenjeni trgovini. Ko je zaključil z delom je odšel plezat na bližnjo škarpo. Tja se je vračal vsak dan, sledila pa je 20km dolgo vožnja s kolesom domov. Strast do plezanja ga je zelo prevzela. Služil je dve leti, z namenom, da bo odšel v Yosemite, kamor ga je povabil Yasushi Yamanoi, ki je tam študiral neko smer. S 17. leti je je Yuji v Ameriki prvič okusil pravo skalo ter takoj začel s plezanjem ocen 6a in naprej. Plezal je brez prestanka, bil pol energije, boličine ni čutil. Nekoč je dejal Yasushiju, da bi poskusil njegov projekt, in ga dobesedno čez noč tudi zlezel. Yasashiju, ki je veljal za najboljšega japonskega plezalca, se od takrat naprej ukvarja le še z alinizmom v gorah.
Deček, ki je počasi začel odraščati, se je ne rad vračal nazaj v domovino Japonske. Doma je v tistem času preplezal vse najtežje smeri v naravnih plezališčih. Ni mu preostalo drugega kot da se vrne nazaj v preljube Yosemite. Šola ga niti ni zanimala, odločil se je, da bo postal poklicni plezalec. V drugem letniku srednje šole mu je profesorica celo rekla, da naj se rajši izpiše. Tako je do danes prenehal in končal s šolo ter se posvetil samo plezanju.
Na Japonskem ga plezalci niso kaj dosti marali, saj je bil zelo gobčen in vedno govoril o svojih ciljih, ki pa jih je presenetljivo tudi vse dosegel. Vedno je hotel več in nikoli ni bil zadovoljen. V Ameriki je občudoval evropski stil plezanja in varovanja s svedrovci, ki se je bistveno in zelo napredno razlikoval od ostalih, kjer so poznali samo naravno varovanje. Hotel je odditi v Evropo in tako pristal v Franciji, kjer je živel nadaljnih 7 let.
Pri 18. letih se je brez tekmovalnih izkušenj udeležil nekaj lokalnih tekmovanj in posegel po najvišjih mestih. Takoj je dobil ponudbe za sponzorje in jih s prva celo odklonil. Med ljudmi je postajal vedno bolj razpoznaven. V svoji življenski karieri, ki traja še vse do danes je opravil z nekaj najtežjimi vzponi na svetu. Prvi je preplezal smer z oceno 5.15a/9a+ (Flat Mountain) in na pogled oceno 5.14b/8c (White Zombie). Poleg tega je Yuji tudi starsten “Big wall” plezalec in ima v El Capitanu, smer The Face, od leta 2008, s partnerjem Hans Florinom, hitrostni rekord vzpona, 2:37:05. Je prvi azijec, ki je zmagal svetovni pokal v športnem plezanju. Prav v Sloveniji sta bili ti dve zadnji tekmi, kjer je leta 1998 in 2000 stal na najvišjih stopničkah. Vse to je dosegel z veliko motivacije in adrenalinom.
   
Zase pravi da ni plezalec pač pa “stone rider”. Uživa v plezanju, pleza celo bolje kot včasih, saj ni pod pritiskom, pleza svobodno, pravi da je to “freedom”, svoboda. Danes je star 41 let in živi na Japonskem z ženo in dvema otrokoma. Letos je v bližini Tokya odprl tudi “climbing gym”, plezalno dvorano Base Camp, ki velja za eno najmodernejših na dalnjem vzhodu.
Kevin Wilson je med plezanjem v Chichibu, kjer sem fotografiral in snemal Yujija dejal, da je to človek s tako dolgo plezalno kariero,v plezanju naredil toliko kot noben drug plezalec na svetu.
Hirayama Yuji še danes velja za enega najboljših plezalcev na svetu, če ne najboljšega. Rad se spominja Slovenije, plezanja v Mišji Peči in svetovnega pokala v Kranju, kjer so se slovenski otroci igrali z njegovima otrokoma. Nekega dne se želi vrniti nazaj v Slovenijo in ponovno plezati s tamkajšnjimi plezalci.
Rožle Bregar, 30.10.2010
Neustrašni borci japonske, ki so se pred mnogimi leti tako kot evropski vitezi bojevali na najstrahlivejših bojiščih. Najbolje jih opiše njihov značilni oklep z grozljivimi rogovi in čelado. Bili so zelo pogomni in vedno pripravljeni na boj, žrtvovali so se za svojega gospodarja. Pojavili so se v 8. stol. in sledili načelu boshidu, kar bi pomenilo steza samurajev. Yamanoto je dejal, da je steza samorajev steza smrti. Samuraj mora sprejeti poraz, duhovno smrt, da mora umreti pred smrtjo, če hoče živeti bolj uspešno in plodno. Njihova prihodnost je bila določena že z rojstvom. Odraščali so z borilnimi veščanami na poti k boju. Pri rosnih 11. letih so se morali udeleževati prvih dvobojev in turnirejev. Konjem so zaupali bolj kot ljudjem. Dolga samurajska sablja, imenovana katana je poosebljala njihovo dušo. Poleg nje so imeli še krajši meč ali wakizashi, ki so ga uporabljali za neposredni kontakt z nasprotnikom, pogosto tudi za samomor. Veljalo je prepričanje, da to kar nosi bojevnik za pasom, nosi tudi v srcu, zato se od orožja niso nikoli ločili. Živeli so skromno in bili prepričani, da je manj več. Še danes po manjših vasicah na japonskem naletimo na samurajske hiše, kjer živijo ljudje s samurajskimi navadami. Poleg tega pa so ohranjeni tudi gradovi in najrazličnejša svetišča iz tistih časov, eden takih je najbolj znan grad Matsumoto castle.
Rožle Bregar, 29.10.2010
Bil sem ponosen, ko sem ob pogledu japonski plezalni vodniček s prve uspel razbrati Kanji. Pismenke, kjer za vsakim znakom stoji svoja beseda, 小川山 pomeni tisti kraj na Japonskem, katerega si plezalci lahko vedno želijo. Malo-Reka-Gora, majhna dolinica, kjer se izlivata dve reki, ena na zahodni del otoka, druga pa na vzhodni. Čudovita pokrajina je pravi plezalni raj, ki je z vseh strani obdan z vulkanskim granitom.
Občutiti tako skalo je za evropejca, ki je navajen plezanja po Alpah nekaj povsem drugačnega. Ponavadi potrebuješ nekaj več časa, da se navadiš najrazličnejših oprimkov in poči, ki na videz izgledajo težje ocenjene kot v resnici so. Pomembno je zaupati plezalnim čevljem, skoraj pa si upam trditi da v 70% plezaš z nogami oprtimi v hrapavo skalo zaradi mogočnh slabov.
Ogawayama privablja ljudi iz celega sveta, le te pa lahko za ugodno ceno kampirajo na začetku doline. Na voljo so najrazličnejše vrste plezanja, od 700m dolgih smeri, do klasične “frikarije” in tistih balvanov, ki segajo le nekaj metrov visoko. Navsezadnje pa se lahko sprehodiš tudi po bližnjih hribih.
Z velikim nasmeškom, ob zgodnji jutranji uri, z norveškim znancem začnem pripravljati velike “frende”, zatiče in podobne pripomočke za varovanje v ne navrtani steni. V prisojni legi naja sonce greje vseh sedem raztežajev, veselje na vrhu pa je nepopisno.
V nedeljo se podam na neznani teren, v upanju na nova spoznanstva, še bolj pa sem si želel narediti nekaj posnetkov v slednjem stilu. V stilu mravljic, ki premagujejo kamenčke z vsemi močmi na večnem mravljišču. Tam se gnete velika družina tistih, ki temu pravijo balvaniranje. Vse želje so se uresničile, odzivi na vprašanje: “Can I take some photos?” in ko sem iz nahrbtnika začel vlačiti bliskavice, so se kaj hitro naredili ogromni nasmeški na obrazih. Še bolj pa so jim zažarele oči, ko sem jim omenil, da fotografiram za Gakujin magazine. Gre za najbolj poznano japonsko revijo z gorniško vsebino.
“Bilo je tistega dne, ko sem odšel, z vlakom iz Wakabe v Tokyo, na ta pomembni sestanek. Odpravil sem se s časom na tesno, a nekajkratno prestopanje metroja mi tokrat k sreči ni delalo težav. V tisti veliki stoplnici, imenovala se je Tokyo News, sem uspešno opravil s predstavitvijo. Bili so navdušeni in me tako povabili k sodelovanju.”
   
Vlak me je očitno nekoliko odnesel na stranski tir, a mi smo nazaj v prečudoviti dolini, tokrat nekaj dni pozneje s prijateljem Naru-chanom. Prav on me je poleg Srečota pred dvemi leti našel in izkopal iz nepričakovanega snežnega plazu v japonskih alpah. S prijateljico Yasuko, ki prihaja iz Hokaida, otok na severu Japonske, kjer je med drugim te dni zapadel tudi prvi sneg, smo opravili z 20-imi raztežaji na desnem bregu doline. Lepa plezarija nas je spremljala prav na vsakem, ki se je bistveno in predvsem skrivnostno razlikoval od prejšnjega.
   
Na hitro bi rad zaključil le z besedo “Onsen” =)
Rožle Bregar, 29.10.2010
V zahodnem delu Japonske, v provinci Nagano, se več kot 100km vijejo Japonske alpe. Te segajo do 3190m n.m.v., z najvišjim vrhom Mt. Okuhotaka, katerega sem osvojil pred natanko osmimi leti.
Tokrat je bila popolnoma drugačna scena, odpravil sem se sam. Cveto me je dostavil do Hakube, mesta, kjer se pozimi tre tujcev, ki hodijo smučat na še tako posnežene bele strmine alp. Le kakšne dva tedna v letu se na tem, še tako popularnem, območju naredijo prave jesenske barve dreves, ki segajo kar do 2500m n.m.v. Motivacija je na višku, saj se lov za dobrimi posnetki lahko prične. 30kg težak nahrbtnik, šotor, spalna vreča, oblačila Karibu ter hrane za vseh 6 dni prečenja alp. Do štarta se pripeljem s prvo jutranjo gondolo, še nekaj višine prebrodem in skozi meglo že pridem v popolnoma nov svet, kjer sem preživljal naslednje dni. Premami me predvsem pobočje, ki sem ga sicer komaj prepoznal, kjer me je pred dvemi leti zasul nepričakovan snežni plaz. Tokrat so krošnje dreves segale več metrov visoko, ko pa pozimi tega sploh ne občutiš.
   
Po grebenih, visokih vse tja do 3000m n.m.v. je bil drugi dan eden najstrahlivejših. Ko sem se prvi dan tako veselil lepega vremena, se je ta čez mrzlo noč popolnoma preobrnil, kar je za Japonsko sicer nekaj običajnega. Po dveh urah jutranjega vedrenja pade odločitev, da se bom kljub dežju podal na pot. Če bi bilo le to se ne bi kaj dosti sekiral, najbolj me je “žrl” pogled do dolžine 5-ih metrov in močan veter na grebenih. Nisem se smel ustaviti, še manj pa dati nahrbtnik iz sebe, saj je le ta delal dodatno težo da me veter ne bi odnesl v dolino. V nekem trenutku sem se moral celo poprijet za smerokazne table, saj so me noge vodile kot magneti. V mislih sem tokrat imel le kočo, za katero sem molil da bo odprta. Molitev so očitno oslišali japonski “tisti tam zgoraj” in topel sprejem in postelja me je pričakala ob večernem zahodu. Nebo se je očistilo in končno mi je segel pogled na prehojen greben. V koči sem bil prava zvezda večera, vsi so se želeli pogovarjati in se zelo čudili moji turi, ki sem jo premagoval s takšno količino na hrbtu. Prijazno dobim tudi vse informacije za nadaljne dni ter jutranje energetske ploščice od “starih mamc”.
Ponovno se vije slabo vreme, veter piha kot “zmešan”, na televiziji le dekodiram, da se med celino in Japonsko vije večji tajfun, zato se je vpliv čutil tudi tam gori. Edini se podam na pot in v slabi uri z izgubljenimi 1000m višine že preidem v popolnoma drug in sončen svet, ki me je spremljal vse do zadnjega dne. Skozi zanimiv teren džungle , gor in dol se po spolzki poti prebijam cel dan in na poti že drugi dan ne srečam popolnoma nobenega pohodnika. Kot ponavadni napredujem zelo hitro. Japonske karte imajo med točkami napisane minute, ki sem jih ponavadi vedno prekašal z vsem fotografiranjem in pavzami vključno. Opoldne že zagledam, hiško ob stičišču rek in dolin, ob kateri se kadi vroča para – onsen. Osebje me je že pričakovalo in vzklikalo “Rožure-san”. Sledilo je veliko popoldansko počivanje ob treh porcijah riža in sproščanje v vroči naravni kopeli - onsenu.
   
Zadnje dva dni spoznam ogromno ljudi, od tega tudi dve dobro angleško govoreči mladi japonki, ki mi data vse informacije ki me zanimajo. Moja pot se je namreč odvijala skozi gromozanski in zelo popularen kanjon, v katerega je vklesana pot s strmimi stenami in tuneli, ki se vije skoraj 40km in se konča ob velikem jezu Kurobe Dam, ki so ga zgradili v 50-letih. V kanjonu so nenormalno očem speljali celo redno železnico, ki je bila v začetku zgrajena za delavce. Tudi elektrika gre kar pod zemljo. Ta pogleda na dan le pri koči, na sredini kanjona, kjer sem prebil predzadnjo noč. Japonske planinske koče imajo skoraj vse tudi prostor za kampiranje, kjer si za 500 jenov (prb 5€) lepo postaviš šotorček in ti ni potrebno plačevati dragih postelj pod streho.
Butanja v skalo in ob veje z nahrbtnikom ter vlečenja zajel čez ozke potke dolince je konec, tudi dekodiranja japonske pisave in primerjanje z zemljevidom je konec. Gromozanski jez je tu in to že ob zgodnji eni opoldanski uri, saj so jutranje zadrgice šotorov začele praskati že ob četrti uri. Po šestih dneh si končno privoščim Coca-Colo iz klasičnega avtomata, katerih se tu kar tre in tri kose kruha, ki sem ga “šparal” cel teden. Kruha na Japonskem nekako ni, imaš le nekaj v obliki toasta. “70kg evropskega prešvicanega mesa” se vsede na podzemni avtobus, ki raztrosi vonj po celotnem prečenju alp, 20km skozi hrib in tako pridem nazaj v nov svet in civilizacijo. Sledi le še kake dve uri vožnje z vlakom na jug v Kobuchizawo, kjer me je naslednji dan pobral Cveto.
   
Rožle Bregar, 21.10.2010
|
|
|
