Sledil je še zadnji sklop snemanja v mogočni Triglavski steni – Sfingi. Vedeli smo, da bo naporno, ampak toliko garanja pa tudi nismo pričakovali. Helikopter je na dan odhoda krepko zamujal in polovico dneva je šlo, kot bi mignil, minute pa so se že začele odštevati. Tokrat sta bila z nama tudi Ščetinin in Mahkota, ki sta si po 45 letih prvega vzpona na Sfingo prav na istem mestu segla v roke. Lahko bi rekli da gre za velik zgodovinski dogodek, katerega smo obvezno zabeležili na filmski trak, kjer smo posneli nekaj dokumentarnega gradiva za film. Med drugim smo del snemanja, oz. le kratek čas namenili tudi Robertu Pečniku, ki se je z “base jump” padalom in štirimi kamerami na sebi podal v dolino, njegov skok pa smo zabeližili še dodatni štirje kamermani. Čas je bežal mimo nas, helikopterska ekipa je bila že rahlo nestrpna. V pičli minuti sem se pripravil za snemanje iz zraka, še zadnje sekunde sprašujem režiserja kakšen kader naj posnamemo. Ob pomoči asistentke Sabine sem imel v helikopterju k sreči že vse pripravljeno, Križnik pa mi je navigiral pilote. Pod streho smo tako spravili še dva pomembna heli kadra.

Naslednji dan je bilo predvidenih 18 kadrov v Sfingini steni, a uspelo nam jih je narediti le 7. Bil je zapečaten dan, kar smo do dogovorjene ure naredili, smo naredili, saj je sledilo še snemanje padca iz zoba Sfinge. Natovorim še 36kg težki nahrbtnik in se z delom ekipe ob mraku počasi začnemo spuščati po Bambergerjevi smeri z lučko na glavi. Utrujen sem bil že od zadnjega napornega snemalnega dni, a nočni sestop mi je dal piko na i, ki pa se na žalost ni končala, saj sem v zgodnjih urah naslednjega dne že imel novo helikoptersko fotografiranje.

S tem sklopom smo se še zadnjič poslovili od naše najlepše lokacije, Sfinge. Sedaj pa sledi le še nekaj snemalnih dni, povsod po malo. Te dni sem prišel do svojega limita in ugotovil da več psihičnega in fizičnega napora ne prenesem.