Če bi želel strniti vtise kaj se nama je z Gašperjem v zadnjih pol leta vse odvilo, bi prišel krepko čez več deset strani. Poskušal bom na kratko opisati projekt, za katerega smo delali s srcem, vztrajnostjo, predvsem pa za ljudi in zgodovilno slovenskega alpinizma.
Pisalo se je lansko leto, ko sva se popolnoma po naklučju udeležila seminarja o dokumentarnem filmu. Tam sta bila tudi idejni vodja Tine Marenče in scenarist Gregor Kresal, novopečenega igrano-dokumentarnega filma Sfinga. K projektu, produkcijske skupine Mangart, sva s prva prišla kot “Making-of”, ki bova beležila zgodbo v ozadju. Najine spretnosti pa so zelo kmalu prešle tudi na kamero glavnega filma, kjer je v še tako zahtevnih pogojih snemnja to postala nuja. Mogočna vertikala v severni steni Triglava, ki je dolga leta zbujala strah alpinistov je bil naš poslednji dom za nekaj najčudovitejših snemalnih dni. Majhna ekipa, le 20-ih ljudi je delala tudi po 18 ur na dan. A se je vse skupaj izplačalo, po 3-eh mesecih napornega snemanja in čakanja na ugodno luč smo posneli ene najlepših kadrov Julijcev v zgodovini slovenskega filma, seveda z mitološko uganko, Sfingo v načelu. O tem film tudi govori, o prvih poprijemih z njo.
Pospešeno se je več 100ur posnetega materiala začelo montirati v film. Hkrati pa sva z Gašperjem dobila veliko čast, saj sva prav midva montirala videospot Narava, ki je bil narejen iz posnetkov filma. Gre za glavno glasbeno podlago filma, ki jo je med drugim v celoti opremila glasbena skupina Siddharta.
7. april, je bil dan, ki si ga bomo vsi zagotovo zapomnili, prva premiera filma Sfinga. Bilo je nepopisno. Tri predvajanja, močna čustva in veliko solz sreče so se prelivale v polno nabiti dvorani kina Dvor. Slednji udar je sledil teden kasneje, kjer je bil film premierno predstavljen javnosti in sicer na 5. Festivalu gorniškega filma Domžale v popolnoma razprodani dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Festival je bil uspešen tudi za nas saj smo dobili nagrado žirije za najboljši film v kategoriji plezanja in za najboljši film, izbran po mnenju občinstva. Drugo leto upamo na to, da bo na omenjenem festivalu moč videti tudi najin film o filmu.
Sfinga v sebi skriva veliko ugank, veliko smo jih že odkrili, še več jih bomo. Pa se pustimo presenetiti, kam ta pot pelje. 423
Prvi maj, je lepa priložnost, da obiščeš morje. Tudi mi smo ga, sicer bolj za šalo kot zares. Koper je bila slednja destinacija novega kratkega extremnega filmčka. Vid Skrbinšek, eden najboljših monociklistov, ne samo v Sloveniji pač pa tudi na svetu je bil prava zvezda dneva. Leta 2009 smo zanj že posneli prvi video, kateri pa je na lanskem svetovnem prvenstvu v monocikluzmu, v Novi Zelandiji, na video natečaju, dosegel 1. mesto. Tokrat se Vid vrača z novimi, še boljšimi triki. Kompilacija zabeleženih gibajočih slik pa je bila na žalost zmontirana šele letos. Kdor čaka, dočaka, se splača!
Mojo lansko jesen je predvsem zaznamovalo snemanje dokumentarno-igranega filma Sfinga, produkcijske skupine Mangart. Do danes pa ekipa ni počivala pač pa klikala po urah posnetega materiala. Z Gašperjem Kocjančičem sva dobila prav veliko čast, da sva prav midva montirala najnovejši videospot skupine Siddharta, ki je hkrati tudi napovednik filma. Komad Narava, je glavna glasbena nit filma, ostala glasbena podlaga pa je bila prav tako napisana s strani Tomaža O. Rousa, člana skupine Siddharta. 7.aprila, bo tako velika platna v kinu Dvor krasil novi film Sfinga za katerega med drugim snemava tudi Film o filmu.
Na Solinah so se zbrali največji slovenski športniki, ki so v dobrodelne namene pomagali nabrati čim več soli. Kako smo delali novo reklamo, ki jo že lahko vidite na TV ekranih, pa si poglejte v enem izmed mnogih “Making of” videov, ki sva jih delala z Gašperjem.
Letošnje poletje je bilo popolnoma delovno obarvano. Če nisem bil na Sfingi ali na žonglerskem nastopu pa sem dneve preživljal kar pri sosedu, v kampu Šobec. Upam si trditi, da sem tam prespal skoraj več poletnih dni, kot pa v domači postelji ali kje pod Triglavom. Z ekipo sem dobesedno preoblekel Šobčevo multimedijsko promocijo. Naredilo se je na tisoče fotografij, da je na koncu bilo le nekaj 100 udarnih, ki v celoti prikažejo kamp v prečudoviti obliki.
Ob fotografiranju se je vzporedno snemalo tudi nekaj video kadrov iz katerih je nastal minutni promocijski video.
V septembru pa se je po več 10-letih začela izdelovati tudi popolnoma nova spletna stran – www.sobec.si, ki pa je trenutno še nekoliko v fazi nastajanja vsebin.
Direktor Šobca, Sašo Gašperin, ki mi je dal popolnoma odprte roke za izdelavo vsega nastalega je na zaključnem zabavnem sindikalnem izletu vsem dejal: H-V-A-L-A! To besedo izkoriščam tudi za vse tiste, ki so karkoli pripomogli k novem promocijskem gradivu za Šobec, predvsem pa Gašperju Kocjančiču in Žigu Čikiču.
Sledil je še zadnji sklop snemanja v mogočni Triglavski steni – Sfingi. Vedeli smo, da bo naporno, ampak toliko garanja pa tudi nismo pričakovali. Helikopter je na dan odhoda krepko zamujal in polovico dneva je šlo, kot bi mignil, minute pa so se že začele odštevati. Tokrat sta bila z nama tudi Ščetinin in Mahkota, ki sta si po 45 letih prvega vzpona na Sfingo prav na istem mestu segla v roke. Lahko bi rekli da gre za velik zgodovinski dogodek, katerega smo obvezno zabeležili na filmski trak, kjer smo posneli nekaj dokumentarnega gradiva za film. Med drugim smo del snemanja, oz. le kratek čas namenili tudi Robertu Pečniku, ki se je z “base jump” padalom in štirimi kamerami na sebi podal v dolino, njegov skok pa smo zabeližili še dodatni štirje kamermani. Čas je bežal mimo nas, helikopterska ekipa je bila že rahlo nestrpna. V pičli minuti sem se pripravil za snemanje iz zraka, še zadnje sekunde sprašujem režiserja kakšen kader naj posnamemo. Ob pomoči asistentke Sabine sem imel v helikopterju k sreči že vse pripravljeno, Križnik pa mi je navigiral pilote. Pod streho smo tako spravili še dva pomembna heli kadra.
Naslednji dan je bilo predvidenih 18 kadrov v Sfingini steni, a uspelo nam jih je narediti le 7. Bil je zapečaten dan, kar smo do dogovorjene ure naredili, smo naredili, saj je sledilo še snemanje padca iz zoba Sfinge. Natovorim še 36kg težki nahrbtnik in se z delom ekipe ob mraku počasi začnemo spuščati po Bambergerjevi smeri z lučko na glavi. Utrujen sem bil že od zadnjega napornega snemalnega dni, a nočni sestop mi je dal piko na i, ki pa se na žalost ni končala, saj sem v zgodnjih urah naslednjega dne že imel novo helikoptersko fotografiranje.
S tem sklopom smo se še zadnjič poslovili od naše najlepše lokacije, Sfinge. Sedaj pa sledi le še nekaj snemalnih dni, povsod po malo. Te dni sem prišel do svojega limita in ugotovil da več psihičnega in fizičnega napora ne prenesem.
Minilo je že mesec in pol, ko smo udarli prvo klapo novega dokumentarno-igranega filma Sfinga. In če preštejemo po snemalnih dnevih smo na žalost šele čez polovico projekta. Za vse to so krive neznosne padavine, ki se nikakor nočejo sprostiti za nekaj dni. A ko posije sonce smo “Sfingerji” takoj v akciji. Pod streho smo konec avgusta izpeljali večdnevno snemanje na Vršiču, natančneje pod Nad Šitom glavo, kjer smo se za snemanje pripravljali več dni. Na zelo zahtevnem terenu smo namreč postavili konkreten oder, na katerem je kasneje mogočni 10m dolgi “Crane” posnel nekaj najzanimivejših kadrov filma.
Sledila so razna panoramska snemanja, v Bohinju, Vratih, Martuljku,… Pisal pa se je še en uspešen, predvsem pa naporen dan v Ljubljani, kjer smo že pred 5-uro zjutraj razsvetlili mogočne ulice prestolnice. Z nekaj “skritimi statisti” in glavnimi igralci, smo tudi tokrat kljub dežju izpeljali nekaj bistvenih kadrov začetne zgodbe, na dan pred vzponom na Sfingo.
Najzanimivejše vsebine o projektu, fotografije in videoreportaže “Making of” pa si lahko ogledate na www.sfinga.net.
Pretekli teden je bil nadvse žonglersko obarvan. Ogromno priprav za svetovni dan žongliranja, treningi, mediji, koordinacija…, a se je vse skupaj izplačalo, saj smo med drugim gostili tudi svetovnega prvaka v žongliranju Thomasa Dietza. Slovenski žonglerji smo ponovno dokazali, da je doma kar nekaj talentov. Izpeljali smo 2. Državno prvenstvo v žongliranju, kjer sem v posamezni kategoriji dosegel nepričakovano 3. mesto, s Tadejem pa sva se v paru uvrstila na 2. mesto.
Med drugim pa smo žonglerji Čupakabre dobili nov promocijski video, kjer gredo vse pohvale Gašperju Kocjančiču.
Video in nekaj utrinkov pa spodaj.
Približno pol leta nazaj je iz ust Urbana Magušarja prišla ideja o nastanku dokumentarnega filma o njegovem izobraževanju. Urban, skupaj z Evo Lenassi namreč letos že drugo leto vodi in izobražuje v projektu Vaja dela mojstra. Gre za projekt, financiran iz evropskega sklada, kjer mentorji na področju lončarstva in oblikovanja keramike izobražujejo invalide in osebe z motnjami v duševnem razvoju. Z Gašperjem Kocjančičem sva sprejela ta velik izziv in s kamero v roki pričela spremljati delavnice. Spoznala sva veliko dobrih ljudi in občutila te močna čustva gojencev, katere sva izrazila tudi v končanem 22 minut dolgem dokumentarnem filmu.
So čustva, ki se jih ne da opisati z besedo pač pa samo s sliko in izraznim sredstvom filma, ki pripelje gledalca do globokega razmišljanja. V veliko veselje nama je bilo sodelovati v najobsežnejšem projektu do sedaj. Hvala hvaležni publiki.
