Vnosi pod ‘Cveto Podlogar’
Zabavo po potokih iščejo povsod po svetu, a le v državi vzhajajočega sonca počnejo tisto, kar drugje na svetu niso vajeni. V Evropi in Ameriki poznamo t.i. “canyoning”, spuščanje po reki, na Japonskem pa je zaradi vuklanske kamnine in drugačne sestave tal to nemogoče. Ideja tu je vzpenjanje po grapi, plezanje po slapu in plavanje proti toku v tolmunih. Že stari menihi so iskali najboljše poti v hribe, zaradi pregostih bambusovih gozdov, so se odločili po reki navzgor.
Sawanobori, kot imenujejo ta nadvse popularni šport je v poletnih dni še toliko bolj razburljiv. Oblečen v neoprem s plezalnimi čevlji na nogah, kjer gumo na podplatih zamenja moker filc se podaš na plezarijo. Nekaj plezalne opreme ne škodi, še posebaj ko se pleza slapove, ocene do 5 stopnje. Pravil ni, lahko kuhaš kjerkoli, kampiraš kjerkoli in plavaš kjerkoli. Noben te ne bo nadzoroval, sta le ti in hrib, povezana z deročo reko. V okolici Tokya lahko najdeš na stotine grap, večina njih pa zahteva več kot enodnevno turo, saj so lahko dolge tudi do 20km.
   
Rožle Bregar, 4.11.2010
Zbudim se ob prečudovitem jutru, pravzaprav ne sončnem pač pa v pravljični dolini s skalnatimi hribčki, ki so ravnokar obdani z meglicami. Raziskovanje podeželja Japonske se tako prične. S Cvetotom se podava v raziskovanje 700m dolge smeri na levem bregu doline. Po nekaj mučnih urah skozi “džunglo” iskanja prehoda čez reko le najdeva vstop v dokaj lepo smer, vsaj tako je bilo vpisano v vodničku. Po nekaj raztežajih počasi spoznavava slabost opremljenosti sidrišč in krušljivost te gmotne skale apnenca. Smeri še ne vidiva konca, a se zaradi teme odpraviva nazaj, saj veva, da bo jutri nov dan, ki se nama bo v tej smeri pridružil “Sojčiro”.
Znanec, ki sem ga spoznal pred tremi leti na Tajskem, je v dobri začetniški formi hribovskih smeri. Ker želi imeti fotografije se odločimo, da bo plezal kot zadnji, jaz kot drugi in Cveto vedno kot prvi. Zgodnji jutranj štart nam da energije, takoj ko se v steno upre nekaj sončnih žarkov. Prečudovito plezanje nam na čase prekriža kakšen kamenček, ki prišviga mimo čelade. Napredujemo uspešno, a na sredi poti se zgodi tista nelagodna stvar. Zaradi preslabega opisa smeri zavijemo nekoliko v desno in tako krenemo malo iz osnovne smeri. Med plezanjem že poslušam Cvetotove besede “mamamija je krušliv”, kar mi ni preveč všeč, a ni preostalo drugega. Pravijo da hudič serje na kup in tega “dreka” še ni dovolj. Kljub veliki previdnosti se skalna gmota mimo moje desne zvali po steni in zadane “Sojčirovo” desno roko, bolj natančno prstanec. Ob pogledu na prst me stremi strah, saj se konica prsta drži le še z enim živcem. Slišim le besede: “I am OK”, čeprav vem da ne more biti v redu, a japonska trma se izkaže kot zelo trdna in vzdržljiva.
Bilo je nekaj panike, dretja, še več krvi, a hitra prva pomoč in klic reševalne akcije je stekla dokaj mirno. V nekaj minutah se je v dolini zbrala že cela garda policistov, reševalcev in gasilcev. Helikopterja pa od nikjer. Klic enote za koordniate, ki smo jih napisali kar na skalo je dal vedeti, da bomo vsak čas zaslišali rotorje, ki plapotajo po zraku.
Kljub velikem trudu operacije, kjer je bil prst že sestavljen, sicer na pol umetno, a je po enem tednu ratal črn, kar pomeni odrez.
Pogumnemu prijatlju privoščim, da bo kljub težavi lahko poprijel za tako skalo, kot jo nadobudno preučuje v najboljših plezalnih revijah.
Rožle Bregar, 21.10.2010
Dvakrat letno odpotujem v bolj oddaljene kraje in ker se mi je lanskoletna jesen prehitro izmuznila, sem se letos kljub velikim obveznostim zelo potiho odločil in “ušel” v preljubo deželo Japonsko. Le ta me vedno znova presenača in vleče nazaj. Kljub nekaj zapleti, zaradi pokvarjenega letala, sem brezhibno “prešvercal” 10kg domačih salam, sira in kruha, ki pa trenutno po enem tednu že pohajajo zaloge. 7-urna časovna razlika me tokrat ni kaj dosti vrgla na glavo, saj sem naslednje jutro že plezal z Yujiem Hirajamo, ki se vedno rad spominja Slovenije.
Iz podeželjskega mesteca Sakado, kjer na novo živita Chiharu in Cveto, si v dobri urci v glavnem mestu Tokyu. Že med vožnjo sem se veselil, da ponovno za nekaj dni obiščem in se sprehodim po tem mogočnem, s stolpnicami obsijanim mestom. Zjutraj me možje v belih rokavičkah porinejo v “sardinsko” natrpan vlak in v kratkem času že prispem na drugi konec Tokya. Sedaj ko že obvladam mestne vlake in nekaj osnovne orientacije med “kockami” si kaj hitro ogledam nekaj stvari, ki sem jih pričakoval že od doma. Spoznam tudi nekaj novih prijateljev in že se začne nočno dogajanje v samem središču. Tam ob polnoči srečaš veliko več ljudi kot podnevi, mladina pride iz šole ob petih in je celo noč zunaj. Tudi službe se odvijajo vse tja do osme ure zvečer. To seveda ne velja samo za vikende kot pri nas, pač pa vsak dan! Za nekaj časa sem kar obsedel na klopci in občudoval najnovejše stile, ki si jih ti japonci upajo navleči nase. Da ne govorim o redu in oliki, cenah pa tudi, Slovenija je 50let zadaj, to si upam trditi!!! Seveda pa nisem šel mimo 11 nadstropne trgovine z video in foto opremo, ampak ne ene pač pa kar 5 skoraj na enem mestu. I love Japan…
Rožle Bregar, 9.10.2010
|
|
|
