Tradicionalna vožnja z avtodomom v Švico je bila res nekaj posebnega. Letos se je Matevžu in Jerneju ter Žigu in meni pridružila še Ana. Bilo je vse tako hitro, brata Vukotič sta komaj prišla iz tekme v Italiji, ko smo že naslednji dan drveli po dolgi italijanski avtocesti v Saas Fee na deseti, po vrsti, Ice Climbing World CUP (Svetovni pokal v lednem plezanju).

Lepo jutro nas pričaka v Zermattu, s tem pa prečudovit pogled na Matterhorn. Hribovska žilica nam je počila, zato smo si to mogočno goro morali ogledati pobližje iz malega Matterhorna (3.883m). Sledi briljantna smuka vse tja v dolino in čez hrib v že znano vasico Saas Fee, ki je ena od visokogorskih švicarskih EKO vasic, kjer med drugim ni dovoljena vožnja z bencinskimi avtomobili. Na vhodu nas pričaka stara 10-nadstropna garažna hiša v kateri se je naslednje dni odvijal nejvečji svetovni spektakel v lednem plezanju.

Letos sta tu naše barve zastopala le brata dvojčka, Matevž in Jernej Vukotič ter se z lednimi orodji borila med šesdesetimi najboljšimi iz celotnega sveta. Jernej se je z odličnim plezanjem v težavnosti  kot 5. uvrstil v polfinale, za finale pa sta mu ušli le dve mesti. Matevž se je zgodilo tisto, kar je velikokrat tveganje plezalca, granitni podprijemi v previsni steni na žalost z zelo dobrim časom niso zdržali njegovega cepina. Na koncu težavnostne preizkušnje smo se vsi veselili Jernejevega 10. mesta in 29. mesta, ki ga ja zasedel Matevž.

Večerni spektakel, ki je privabil največ gledalcev je bila hitrostna tekma v kateri ja Matevž pred dvemi leti, prav tu, postal skupni zmagovalec svetovnega pokala. Letošnja pravila so bila popolnoma spremenjena in bolj realna. Obema se je z lahkoto uspelo uvrstiti v finale. Žal pa je bila ruska reprezentanca premočna za slovenske stopničke. Matevž in Jernej sta si tako po vertikalnem ledu pritekla 4. in 5. mesto.

Ker pa smo bližnje hribe že nekoliko poznali, je padla ideja o Dolomitih. Na poti nazaj smo za dva dni obiskali to prečudovito hribovsko pokrajino in opravili z nekaj turnimi smuki na prijetnih sončnih pobočjih v celcu, vse tja do 3000m. Italijanska pokrajina nas je v tem času neverjetno presenetila s svojimi lepotami, a na žalost se vsaka pot enkrat konča. Da pa smo se preznojili še zadnjič, smo naš predragi in predvsem pretežki avtodom porivali po vzpetini na Korensko sedlo, ki pa se je žal moralo končati z nakupom vinjete in nekoliko podaljšane poti.