Svetovni pokal v lednem plezanju, Saas Fee, Švica, od 20.1. do 25.1.2009

Torek, 20. Januar 2009, leto je naokoli in spet je tu stara posadka, brata Jernej in Matevž Vukotič, njun bratranec Žiga in jaz, ki se odpravlja z avtodomom v Švico na svetovni pokal v lednem plezanju.

Štartamo pozno popoldne iz Bleda ter se celo noč vozimo po dolgočasni avtocesti, preko Trsta, Milana, dokler ob jutru ne prispemo v gorski svet Švicarskih alp. Med samimi hribi nas le avovlak skozi tunele pripelje do mesteca Kandersteg, kjer se ob pravi zimski idili z novozapadlim snegom s turnimi smučkami odpravimo po dolini gor, tam pa se nam odpirajo mogočne skale poraščene z ledom,  v sebi pa skrivajo ogromno število kombiniranih smeri, katere po cele dneve napadajo ledni plezalci.

Po prijetnem spustu nazaj, se z našim hrabrim vozilom odpeljemo do končnega cilja Saas Fee, kjer smo ostali nadaljne dni. Vasica ob vznožju štiritisočakov te spominja na pravo ekološko alpsko vas, kjer je med drugim prepovedan vstop vsem bencinskim avtomobilom. Četrtek, vsi utrujeni in neprespani prebijemo malo tu malo tam, zvečer pa odvihramo na sprejem in pogostitev najboljših lednih plezalcev iz celega sveta. Pri čekiranju plezalcev, sem bil ponovno prijavljen v vlogi trenerja, “smeh =)”. Sledilo je žrebanje štartnih številk, nato pa nepričakovana novost, doping kontrola. Vsi v smehu pričakujemo, le kdo bo šel na teste, še bolj pa se zasmejemo v slovenskem taboru, ko pokličejo Matevža. Pa brez skrbi, opravil jih je kar se da najboljše.

Nastopil je nov dan in hkrati prvi dan tekmovanja. To je bila že druga tekma za svetovni pokal v letošnji sezoni in tokrat se je kot ponavadi odvijala v znameti mogočni areni, speljani sredi garažne hiše, ki sega vse tja v enajsto nadstropje. Vsi trije fantje, ki so zastopali naše barve, brata Vukotič in Luka Krajnc so se v opoldanskih kvalifikacijah v zelo hudi težavnostni konkuranci, saj jih je nastopilo čez 80, za las uspelo uvrstiti v polfinale.

Zvečer je bila na sporedu hitrostna preizkušnja, Jerneju se je iz lanskega leta ponovil predčasen padec, Matevž pa je nastopil v finalu. V nabiti areni z ogromno gledalci so zopet prevladovali Rusi, Matevž je bil očitno prehiter, saj ga noge niso dohajele in prišlo je do tiste loterije, na vse ali nič, kjer nismo imeli sreče, saj je, kot tudi večina, padel.

V soboto nas prebudi rolba, ki pobira kakšne pol metra novozapadlega snega. Brušenje derez in cepinv ter obilen zajtrk da dvojčkoma poln zagon za prve polfinale v težavnostnem lednem plezanju v njuni karieri. Z zelo dobrim plezanjem se jima je uspelo uvrstiti na dobra mesta, Matevž je zasedel 16., Jernej pa je bil 19.

Zvečer si ogledamo še najboljši spekatekel za oči, finalno preizkušnjo, kjer se je gledalcev kar trlo, vzušje je bilo “noro”, še posebaj, ko vidiš plezalca viseti v previsu, kakih 25 metrov od tal. Po sami razglasitvi rezultatov pa je nastopil Jernejev večer. Plezalna žurka v kleti garaže z grifi po celetni strehi. Pravila so znana, če preročkaš oziroma preplezaš streho dobiš pivo, po nekaj poskusih Jerneju, uspe priti preko mastnih grifov do šanka, kjer dobi nagrado, zasluženo, kajne?

Tako se naš izletek počasi izteka. Ob prelepi zimski idili se moramo vrniti nazaj. Pohajkovanje po hribih je na žalost tudi odpadlo, saj je bila prevelika nevarnost snežnih plazov. Po naporni, sicer udobni vožnji se končno vrnemo nazaj v Slovenijo.

Drugo leto ponovno, gre kdo zraven?

FOTOGALERIJA