Modna muha, ki zadnja leta količinsko budi slovence je že lansko leto v meni vzbudila zanimanje za novo dogodivščino, ki pa do letos še ni bila izzpeljana.

Tokratni začetek je bil vlak iz Trbiža, preko prestopa v Benetkah in Firencah, do izhodišča za trajekt Livorna, kjer sem se dobil z očetom Cvetotom in Chibow. Italijanske železnice mi sprva niso kaj prida dišale, a so se kasneje izkazale za odlične. Po prvem napornem nakupu vozovnice iz avtomata, ki je znal samo italijansko je šlo naprej vse kot po maslu. Brez zamud, pa še vsi uslužbenci so me presenetili s svojim odličnim znanjem angleščine.

Po kratkem “turističnem” ogledu poševnega stolpa v bližnji Pisi se je začela Korzika, s prvotnim namenom plezanja in spoznavanja novih hribov.

Ta prečudovit otok, ki s svojo neokrnjeno naravo prepriča prav vsakega, kljub poskusu osamosvojitve, še vedno pripada pod Republiko Francijo.

Ob prihodu so nas zelo presenetili prenapolnjeni kampi, zato smo prvo noč prespali kar na bližnji plaži Bastie. S časom smo se zverzirali tudi v smer iskanja kampov pa čeprav bi lahko spali kar na prostem, saj v slabih dveh tednih tamkajšnje avanture, nismo srečali niti enega policaja. In ravno zaradi tega se po enormno ozkih cestah, kjer je prostora le za dobro širino avtomobila, domačini vozijo trikrat hitreje in robusneje kot mi turisti. Morda prav tu, poleg tega, da nočejo govoriti pravilno francosko, kaj šele, da bi znali angleško, otočani izražajo svoj čudaški in neobziren značaj.
In kljub poletju, pri 35-ih stopinjah celzija, na teh cestah vidiš ogromno navdušenih kolesarjev. Oni pa niso edini, kajti tudi nas je žgalo večno sonce na pobočjah sten.

Na tem bujnem otoku, katerega smo obdelali le dobro četrtino, od Bastie, Calvia, preko Porta, vse tja do Corte, se razprostira ogromno zanimivih plezališč.
Najrazličnejše skale, od vulkanskega izvora – granita, do apnenca, dajo plezariji še dodatni piko na i, saj se tako na tem majhnem območju lahko preizkusiš v raznolikih tehnikah.

Obiskali smo več kot 10 plezališč. Nekatera so opremljena zelo dobro, druga malo slabše. Kljub temu, da ima Korzika že dolgoletno tradicijo plezanje, saj imajo celo muzej stare plezalne opreme, je vodniček športno plezalnih smeri izšel šele lani.

Povzpeli pa smo se tudi na najvišji vrh otoka. Ob pričakovanju neznosne vročine smo se iz južne strani, iz vasi Lozzi, podali že ob zgodnji 5. uri. A kajkmalu ugotovili in kasneje tudi slišali, da se v hribih vsako popolne močno izoblači in nastanejo nevihte. Le te, ki v dolini povzročajo močne nalive, medtem, ko na drugi strani otoka zaradi izsušenosti že dirjajo požari, nas le ni dobila.

Kakorkoli, Monte Cinto, z nadmorsko višino 2706m, je po 1500m višinske razlike le padel. Zanimiva pot po vulkanskih tleh je bila zašpiljena po 12-ih urah.

Na manjše planinske koče se ni kaj dosti za zanesti, saj je zelo malo verjetno, da vas bo tam čakal kakšen oskrbnik, kaj šele, da bi dobili kaj za pojest. A, ko si dobrodošel nazaj v dolino si že lahko nakupiš odlično korziško domačo hrano, ki pa je pridelana v hribih =). Oslovske salame, kozji sir in odlično vino pa smo odnesli kar s seboj na hitri trajekt ter se po odlični italijanski avtocesti vrnili nazaj v Slovenijo.

FOTOGALERIJA