Južna Koreja je prve dni januarja gostila 1. svetovni pokal v lednem plezanju. Slovenske barve sta zastopala brata Jernej in Matevž Vukotič.
Pot do Cheonsonga je bila tokrat pravi izziv. Ne da bi govoril o kakršnihkoli problemih z logistiko pač pa prava borba s časom in prevoženih km. En dan in pol potovanja je minil počasi.
V Seoulu nas pričakajo hrabre korejske gospodične in topel sprejem nam je dal vedeti, da se prva azijska organizatorka v tej stroki ne heca in se želi predstaviti v najboljši luči.
Iz Seoula, kjer smo se prvi večer gnetli med 12. milijoni prebivalcev smo se naslednji dan odpeljali 300 km južneje, v prave naravne lepote. Cheongsong je majhno mestece z ogromno neposeljene okolice ter močno naravno in kulturno dediščino. Bili smo priča zgodovinskemu dogodku. Veličasna otvoritev svetovnega pokala za letošnjo sezono se je pričela. Koža se kar naježi, ko med množico zagledaš otroka, ki kot na olimpijskih igrah ponosno nosi slovensko zastavo. Tudi to je korak bližje pravim olimpijskim igram, za kamor ima svetovni ledni pokal izpolnjene že skoraj vse pogoje.
Prišel je dan D, ko nas je predstavnica za Slovenijo prišla iskat in pospremila do velikega prizorišča. Vsaki državi je bilo namreč dodeljeno korejsko dekle, ki je skrbelo zate, te imelo pod nadzorom, dajalo informacije, sporočila, urnik,… Uzrli smo mogočno steno, ki do sedaj velja za najmodernejšo in največjo konstrukcijo za ledno plezanje na svetu. Temperature v dolini, kamor sonce seže le za eno uro na dan so bile okoli -15°C. Le ene hlače niso pomagale, a če je imel kdo ta problem, ga je kar hitro lahko rešil s toplim čajom in najrazličnejšimi jedmi na stojnicah. Med odmori je gledalce zabaval kak čarovnik ali glasbeni nastop. Medtem, ko so tekmovalci čakali na svoj nastop pa so lahko bili deležni celo masaže. Dolgčas ni bilo.
V dveh dneh so se na 25m visoki steni pomerili najboljši ledni plezalci iz 22 držav. Mlada slovenska predstavnika Matevž in Jernej Vukotič sta imela nekaj nesreče, a smo vseeno bili deležni enega odličnega polfinalnega nastopa. Kot pravita sta zadovoljna s tekmovanjem saj sta pridobila ogromno novih izkušenj. Še vedno nasmejanih ust, se veselita novih tekem. Pomerila sta se tako v težavnosti, kot hitrostnem plezanju. V samem vrhu so se zopet borili močni Rusi, veliko predstavnikov pa je imela tudi domača Koreja in Japonska.
Na tekmovanju pa sta bila še dva slovenca, Jasna in Andrej Pečjak, s katerimi smo sicer imeli bolj malo stika. Glavna sodnika tekmovanja sta tekmo komentirala kot: “Tekmovanje je v zelo velikem slogu in je postal vzor ostalim tekmam. Organizacija je odlična, konkurenca pa težka”.
Spoznali smo veliko novih ljudi. Naspani smo bili, kljub temu da smo spali na tradicionalnih posteljah na tleh. Lačni nismo bili, saj so za nas resnično zelo dobro skrbeli. Moram reči, da se Japonska, ko sem jo sedaj že dodobra spoznal, zelo razlikuje od Koreje. Ljudje so drugačni, predvsem pa ne marajo dežele vzhajajočega sonca. Bolje da ne poskusiš izgovoriti kakšne japonske besede saj te bodo takoj postrani pogledali. Domov se vračamo z zadovoljnimi občutki in nasmejanih ust.
