Ekipa je bila povabljena v Kanado, a na žalost smo na pot odšli le trije, Gregor, Katka in jaz. Ob prihodu na letališču nas je čakala dobrodošlica nekaterih znancev. Tam je bil tudi Tom, popolnoma netipičen američan, ki zna misliti s svojo glavo in je v življenju prestal ogromno težkih odločitev. Le dan prej se je odločil da prileti tisoče km severno, k nam v Calgary. Po desetih letih sreča prijatelja Gregorja, z glavnim namenom da si ogleda film.

Malo gorsko mestece Banff slovi po svojem medijskem centru. Na vrhu malega hribča iz iglavcev kukajo dvorane, kjer v ozračju mrgoli ogromno multimedijskega znanja. Nadrejeni festivala so odlično poskrbeli za nas, pravzaprav je vsa organizacija festivala nadvse najboljša. Filmski festival se tu odvija že tradicionalno vsako leto in traja kar dva tedna. Ogledali smo si ogromo filmov s skupnimi imenovalci: akcija, narava, hribi, ljudje… Presenetilo nas je predvsem večje izstopanje dveh filmskih plakatov, tako v centru, kot v mestu, Journey On The Wild Coast in naše Sfinge. Zapisano pa je bilo takole: “Two utterly different adventure films that will leave you astounded for vastly different reasons.” Ta dva igrana dokumentarna filma sta bila namreč na sporedu zadnji dan festivala. Zakaj? Je morda to kak znak?

Zmrazilo me je, ko sem si na velikem platnu po dolgem času ogledal naš film. Kar nisem mogel vrjeti, da se to odvija pred mojimi očmi na drugem koncu sveta. Toliko čustev in spominov sem podoživel, a sem se vseeno moral koncentrirati na mojo glavno funkcijo. Posneti je bilo potrebno še zadnji material za nov dokumentarni film, ki bo prikazoval celotno zgodbo iz snemanja Sfinge, ki jo z Gašperjem nameravava do spomladi dokončati. Odziv publike je bil fantastičen, moram priznati, da od tujcev nisem pričakoval tako močnega pozitivnega odziva. Vsi so govorili: “The Sphinx, best feature film on Banff I’ve ever seen!”.

Vsi so ga hvalili, a osebnega vtisa žirantov nismo osvojili. Na žalost so tudi v tej “kuhinji” prevladali domači in visokosponzorirani filmi. Glavno je, da smo pridobili ogromno novih izkušenj, videli veliko atraktivnosti in zgodb, ki ti sežejo globoko do srca. Po koncu filma pride Tom in me objame, v očeh sem mu prebral kaj je želel povedati. Če ne drugemu je bilo tam vredno predvajati film vsaj njemu.

Rok Capuder je umetnik z veliko začetnico. Današnjo generacijo zanimajo le novodobne elektronske naprave, medtem ko se stara obrt z leti na žalost pozablja in opušča. Podmladka za trdo delo enostavno ni več. Tako imenovani ŠlosArt je v kovaški obrti začutil nekaj več. Dobesedno se je preselil v svojo delavnico, kjer “zbije, švasa in fleksa” vse kar se imanuje železo. Ta težki element preoblikuje v najrazličnejše umetniške ali uporabne strukture, ki dajo mladim nek nov pogled na stvari. Zakaj je kovaštvo zanj še bolj zanimivo? Pravi da združuje vse štiri življenske elemente: zemljo, ogen, vodo in zrak. Prav to ga spodbuja k dodatnim idejam in vztrajnosti. (Prispevek je nastal za oddajo Videozid).

Plezalec Klemen Bečan je eden boljših slovenskih plezalcev, ki med drugim tekmuje tudi v svetovnem pokalu športnega plezanja in dosega ene najboljših slovenskih rezultatov. Ne mine dneva brez plezanja, z veseljem se odpravi v naravo, kjer odmisli na sodobnost.

Za ‘ta prav okus’ pa še nekaj fotografij iz zakulisja. (Produkcija Friendly, DOP: Matjaž Mrak)

Gre za profesionalno žonglersko in ognjeno skupino, ki prihaja iz domačih Lesc. Le kdo je ne pozna, saj se je na našem blogu tudi že pisalo o tej mističn živalci, ki je pravzaprav sploh še niso našli. Eden izmed šestih članov Jernej se v intervjuju  takole spominja začetkov: “Zgodba Čupakabre se je pričela z enim uličnim nastopom. Imeli smo nič gledalcev a veliko dobre volje. Z veseljem smo žongliral in to počnemo še danes.”

Luči, kamera: Gašper Kocjančič | Kamera, montaža: Rožle Bregar | Asistent: Žiga Čikič | Spraševala: Ana Pirih
Glasba: Ian Green – Flowers Of the Sun (Blaž Rmx)

Skregan s politiko in verjame v svoje sanje. Odločil se je, da bo odšel v Gazo, kjer vlada kaos. Tam je izkusil fotografsko vojno reportažo. Reportažo o posledicah vojaške, ekonomske ,akademske… blokade Gaze: otrokih in družinah, ki životarijo v begunskih taboriščih ki spominjajo na Varšavski geto, obenem pa za preživetje v nehumanih razmerah, izpostavljeni merkom Izraelskih obmejnih vojaških sil, za golo preživetje nabirajo surovine v prepovedani – “tamponski” coni. Povedal nam je marsikaj, a preglobokih zgodb iz njegovih ust ne smemo objaviti. Predstavljamo vam fotografa, ki se mu je ob prihodu domov nekoliko spremenilo življenje, predvsem pa pogled na svet. To je Matic Zorman. Njegovo delo si lahko ogledate tudi na osebni spletni strani.

Kamera, montaža: Rožle Bregar | Luči: Gašper Kocjančič | Asistent: Žiga Čikič | Spraševal: Sašo Stare

Na Televizijo Slovenija, iz Produkcijske skupine Mangart, po dolgem času prihaja nova oddaja, ki bo mladini ponudila kredibilno lestvico slovenskih videospotov. 45 minutna oddaja, ki se bo pričela z 20. septembrom in bo na sporedu kar štirikrat tedensko (tor, sre, čet, pet), s pričetkom ob 19.00h na TV SLO 2, se bo prizadevala za dvig kreativnosti mladih skozi video sporočila. Oddajo bodo v parih vodili Urška Majdič, Maruša Ojsteršek, Ana Pirih, Izak Košir, Sašo Stare in Marcel Lejko.

Ker bo oddaja namenjena tudi neglasbenim video izdelkom, ki bodo prikazani v posebnih rubrikah izven lestvice, bo Videozid dolgoročno postal odlagališče – gledališče izdelkov kreativne mladine, ki s svojo energijo, znanjem, vizijo materializacijo  ne pristajajmo na filozofijo večine. Ustvarjalci oddaje iščemo iznajdljivost, drznost, upor z razlogom …

V “gradnji tega zidu” sodelujemo Vizualisti: Rožle, Gašper in občasno tudi Žiga, ki oddajo bogatimo s prav posebnimi režiranimi prispevki ter anketami najrazličnjejših tematik, od športa do umetnosti. Zares sanjsko delo! Komaj čakamo da oddaja zaživi in da, upamo, zasije v pravi luči. Se vidimo 20. septembra, naše izdelke pa bo moč videti v torkovih, sredinih in četrtkovih oddajah.

Počasi se selimo iz kraja v kraj. Lansko leto smo tako uspešno izpeljali projekt za domači, a svetovno znani, Camp Šobec. Letošnje poletje pa smo se preselili na Bled, kjer se prebijamo skozi vroče, soparne, delavne, a prevečkrat deževne dni. Med izdelavo promocijskega filma za ta prečudoviti kraj, smo nekaj fotografskih dni namenili tudi Inter Games Bled. Skrbno urejena najrazličnejša igrala, trampolini, igrišča in nenazadnje plaža z barom je Veliki Zaki dala lepo luč, katero smo izkoristili tudi mi.

Originalna novica na vizualist.si