Če bi želel strniti vtise kaj se nama je z Gašperjem v zadnjih pol leta vse odvilo, bi prišel krepko čez več deset strani. Poskušal bom na kratko opisati projekt, za katerega smo delali s srcem, vztrajnostjo, predvsem pa za ljudi in zgodovilno slovenskega alpinizma.
Pisalo se je lansko leto, ko sva se popolnoma po naklučju udeležila seminarja o dokumentarnem filmu. Tam sta bila tudi idejni vodja Tine Marenče in scenarist Gregor Kresal, novopečenega igrano-dokumentarnega filma Sfinga. K projektu, produkcijske skupine Mangart, sva s prva prišla kot “Making-of”, ki bova beležila zgodbo v ozadju. Najine spretnosti pa so zelo kmalu prešle tudi na kamero glavnega filma, kjer je v še tako zahtevnih pogojih snemnja to postala nuja. Mogočna vertikala v severni steni Triglava, ki je dolga leta zbujala strah alpinistov je bil naš poslednji dom za nekaj najčudovitejših snemalnih dni. Majhna ekipa, le 20-ih ljudi je delala tudi po 18 ur na dan. A se je vse skupaj izplačalo, po 3-eh mesecih napornega snemanja in čakanja na ugodno luč smo posneli ene najlepših kadrov Julijcev v zgodovini slovenskega filma, seveda z mitološko uganko, Sfingo v načelu. O tem film tudi govori, o prvih poprijemih z njo.
Pospešeno se je več 100ur posnetega materiala začelo montirati v film. Hkrati pa sva z Gašperjem dobila veliko čast, saj sva prav midva montirala videospot Narava, ki je bil narejen iz posnetkov filma. Gre za glavno glasbeno podlago filma, ki jo je med drugim v celoti opremila glasbena skupina Siddharta.
7. april, je bil dan, ki si ga bomo vsi zagotovo zapomnili, prva premiera filma Sfinga. Bilo je nepopisno. Tri predvajanja, močna čustva in veliko solz sreče so se prelivale v polno nabiti dvorani kina Dvor. Slednji udar je sledil teden kasneje, kjer je bil film premierno predstavljen javnosti in sicer na 5. Festivalu gorniškega filma Domžale v popolnoma razprodani dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Festival je bil uspešen tudi za nas saj smo dobili nagrado žirije za najboljši film v kategoriji plezanja in za najboljši film, izbran po mnenju občinstva. Drugo leto upamo na to, da bo na omenjenem festivalu moč videti tudi najin film o filmu.
Sfinga v sebi skriva veliko ugank, veliko smo jih že odkrili, še več jih bomo. Pa se pustimo presenetiti, kam ta pot pelje. 423
Prvi maj, je lepa priložnost, da obiščeš morje. Tudi mi smo ga, sicer bolj za šalo kot zares. Koper je bila slednja destinacija novega kratkega extremnega filmčka. Vid Skrbinšek, eden najboljših monociklistov, ne samo v Sloveniji pač pa tudi na svetu je bil prava zvezda dneva. Leta 2009 smo zanj že posneli prvi video, kateri pa je na lanskem svetovnem prvenstvu v monocikluzmu, v Novi Zelandiji, na video natečaju, dosegel 1. mesto. Tokrat se Vid vrača z novimi, še boljšimi triki. Kompilacija zabeleženih gibajočih slik pa je bila na žalost zmontirana šele letos. Kdor čaka, dočaka, se splača!
Smo mlada skupina ambicioznih ustvarjalcev na področju avdio-video produkcije, ki skupaj deluje od leta 2008. Združila nas je želja in strast prikazovanja gibljive slike obogatene z zvokom na drugačen, svojevrsten način. Fleksibilnost skupine omogoča, da z naročniki vedno najdemo najboljše rešitve. Iz projekta v projekt pridobivamo nove izkušnje, gradimo na kakovosti in prepoznavnosti. Profesionalni pristop, organiziranost in kvalitetno delo naredijo naše izdelke privlačne, celovite in unikatne.
“Živi tako, da boš sanjal lepo.”
Ljudski pregovor še najbolje opiše Kloc|Koc Vizualist ekipo. Delamo tisto kar nas veseli, še bolj z veseljem pa naša dela širimo v svet in upamo, da bodo nekega dne ugledala luč celotnega sveta. Pravijo, da imajo vsake oči svojega malarja. Kljub temu, da malarju velikokrat na svetu nič ni všeč, verjamemo , da boste ob gledanju naših izdelkov našli veliko dobrih stvari.
Mojo lansko jesen je predvsem zaznamovalo snemanje dokumentarno-igranega filma Sfinga, produkcijske skupine Mangart. Do danes pa ekipa ni počivala pač pa klikala po urah posnetega materiala. Z Gašperjem Kocjančičem sva dobila prav veliko čast, da sva prav midva montirala najnovejši videospot skupine Siddharta, ki je hkrati tudi napovednik filma. Komad Narava, je glavna glasbena nit filma, ostala glasbena podlaga pa je bila prav tako napisana s strani Tomaža O. Rousa, člana skupine Siddharta. 7.aprila, bo tako velika platna v kinu Dvor krasil novi film Sfinga za katerega med drugim snemava tudi Film o filmu.
Kot 13. letnega dečka ga je stari oče peljal na bližnji hrib. K njemu nazaj se je vedno rad vračal, saj se je naučil novih veščin. Minilo je eno leto in Yuji je redno hodil v domače hribe. Na skrivaj si je kupil opremo, doma niso vedeli za vse podvige. Nekega dne je privezal očeta na vrv in ga vlekel v hribe, v nahrbtniku je imel šotor in kuhalnik ter mu gostoljubno vse pripravil, oče je bil presenečen. Pri 15. letih je sanjal o vzponu na Everest in dnevno obiskoval gorniško trgovino v bližnjem kraju, tam je visel po cele dneve in samo gledal, vse ga je zanimalo. Zasledil je letak o začetnem tečaju plezanja. Kljub temu, da so ga ta čas bolj zanimali hribi se ga je udeležil in s tem pridobil veliko osnov, ki so mu dale navdih za novo življenje. Še isto leto je v popoldanskem času, po šoli, začel delati v prej omenjeni trgovini. Ko je zaključil z delom je odšel plezat na bližnjo škarpo. Tja se je vračal vsak dan, sledila pa je 20km dolgo vožnja s kolesom domov. Strast do plezanja ga je zelo prevzela. Služil je dve leti, z namenom, da bo odšel v Yosemite, kamor ga je povabil Yasushi Yamanoi, ki je tam študiral neko smer. S 17. leti je je Yuji v Ameriki prvič okusil pravo skalo ter takoj začel s plezanjem ocen 6a in naprej. Plezal je brez prestanka, bil pol energije, boličine ni čutil. Nekoč je dejal Yasushiju, da bi poskusil njegov projekt, in ga dobesedno čez noč tudi zlezel. Yasashiju, ki je veljal za najboljšega japonskega plezalca, se od takrat naprej ukvarja le še z alinizmom v gorah.
Deček, ki je počasi začel odraščati, se je ne rad vračal nazaj v domovino Japonske. Doma je v tistem času preplezal vse najtežje smeri v naravnih plezališčih. Ni mu preostalo drugega kot da se vrne nazaj v preljube Yosemite. Šola ga niti ni zanimala, odločil se je, da bo postal poklicni plezalec. V drugem letniku srednje šole mu je profesorica celo rekla, da naj se rajši izpiše. Tako je do danes prenehal in končal s šolo ter se posvetil samo plezanju.
Na Japonskem ga plezalci niso kaj dosti marali, saj je bil zelo gobčen in vedno govoril o svojih ciljih, ki pa jih je presenetljivo tudi vse dosegel. Vedno je hotel več in nikoli ni bil zadovoljen. V Ameriki je občudoval evropski stil plezanja in varovanja s svedrovci, ki se je bistveno in zelo napredno razlikoval od ostalih, kjer so poznali samo naravno varovanje. Hotel je odditi v Evropo in tako pristal v Franciji, kjer je živel nadaljnih 7 let.
Pri 18. letih se je brez tekmovalnih izkušenj udeležil nekaj lokalnih tekmovanj in posegel po najvišjih mestih. Takoj je dobil ponudbe za sponzorje in jih s prva celo odklonil. Med ljudmi je postajal vedno bolj razpoznaven. V svoji življenski karieri, ki traja še vse do danes je opravil z nekaj najtežjimi vzponi na svetu. Prvi je preplezal smer z oceno 5.15a/9a+ (Flat Mountain) in na pogled oceno 5.14b/8c (White Zombie). Poleg tega je Yuji tudi starsten “Big wall” plezalec in ima v El Capitanu, smer The Face, od leta 2008, s partnerjem Hans Florinom, hitrostni rekord vzpona, 2:37:05. Je prvi azijec, ki je zmagal svetovni pokal v športnem plezanju. Prav v Sloveniji sta bili ti dve zadnji tekmi, kjer je leta 1998 in 2000 stal na najvišjih stopničkah. Vse to je dosegel z veliko motivacije in adrenalinom.
Zase pravi da ni plezalec pač pa “stone rider”. Uživa v plezanju, pleza celo bolje kot včasih, saj ni pod pritiskom, pleza svobodno, pravi da je to “freedom”, svoboda. Danes je star 41 let in živi na Japonskem z ženo in dvema otrokoma. Letos je v bližini Tokya odprl tudi “climbing gym”, plezalno dvorano Base Camp, ki velja za eno najmodernejših na dalnjem vzhodu.
Kevin Wilson je med plezanjem v Chichibu, kjer sem fotografiral in snemal Yujija dejal, da je to človek s tako dolgo plezalno kariero,v plezanju naredil toliko kot noben drug plezalec na svetu.
Hirayama Yuji še danes velja za enega najboljših plezalcev na svetu, če ne najboljšega. Rad se spominja Slovenije, plezanja v Mišji Peči in svetovnega pokala v Kranju, kjer so se slovenski otroci igrali z njegovima otrokoma. Nekega dne se želi vrniti nazaj v Slovenijo in ponovno plezati s tamkajšnjimi plezalci.
Med obiskom Tokya sem k sreči dobil “Invitation” povabilo za ogled Banff Mountain Film Festival World Tour, ki ga organizira Patagonia. Gre za festival gorniških filmov, kjer prispe čez 300 najrazličnejših filmov iz celega sveta, zbranih pa je le najboljših deset. Celodnevno dogajanje v ogromni stolpnici Gate City Ohsaki je ob zanimivih zgodbah, pretresljivih in pa noro dobrih posnetkih poželo kar nekaj solz. VIDEO Trailer
Na Solinah so se zbrali največji slovenski športniki, ki so v dobrodelne namene pomagali nabrati čim več soli. Kako smo delali novo reklamo, ki jo že lahko vidite na TV ekranih, pa si poglejte v enem izmed mnogih “Making of” videov, ki sva jih delala z Gašperjem.
Letošnje poletje je bilo popolnoma delovno obarvano. Če nisem bil na Sfingi ali na žonglerskem nastopu pa sem dneve preživljal kar pri sosedu, v kampu Šobec. Upam si trditi, da sem tam prespal skoraj več poletnih dni, kot pa v domači postelji ali kje pod Triglavom. Z ekipo sem dobesedno preoblekel Šobčevo multimedijsko promocijo. Naredilo se je na tisoče fotografij, da je na koncu bilo le nekaj 100 udarnih, ki v celoti prikažejo kamp v prečudoviti obliki.
Ob fotografiranju se je vzporedno snemalo tudi nekaj video kadrov iz katerih je nastal minutni promocijski video.
V septembru pa se je po več 10-letih začela izdelovati tudi popolnoma nova spletna stran – www.sobec.si, ki pa je trenutno še nekoliko v fazi nastajanja vsebin.
Direktor Šobca, Sašo Gašperin, ki mi je dal popolnoma odprte roke za izdelavo vsega nastalega je na zaključnem zabavnem sindikalnem izletu vsem dejal: H-V-A-L-A! To besedo izkoriščam tudi za vse tiste, ki so karkoli pripomogli k novem promocijskem gradivu za Šobec, predvsem pa Gašperju Kocjančiču in Žigu Čikiču.
