Začel sem kot prinašalec sendvičev pred več kot desetimi leti, malo kasneje še kot mulček nadaljeval z vožnjo avtomobila po letališču, kjer se me je komaj videlo čez volan, zadnja leta pa sem tu nepogrešljiva multimedijska podpora. To je Bled pokal, svetovna serija padalstva v skokih na cilj, ki se je pretekli vikend tradicionalno odvijala na letališču v Lescah. Več na www.alc-parachuteteam.si

Kamera: Žiga Čikič in Gašper Kocjančič
Montaža: Rožle Bregar

Originalna novica | www.klockoc.si

Vedno razgljabljam o poti tja. O pretekli ni kaj dosti za govorit, kombi je vozil kakšne 15 ur, čez Hrvaško, Srbijo do Romunije, pot pa sem celo prespal, prav tako tudi nazaj =)

Mesto Busteni v Krpatih je gostilo 3. tekmovanje za svetovni pokal v lednem plezanju, katerega so se udeležili naši najboljši, brata Jernej in Matevž Vukotič ter Tjaša Kosič. Romunska organizacija že vrsto let ne blesti ravno najbolje, a se lahko pohvalijo z odličnimi čevapčiči  in se tako oddolžijo.

Naši so se odrezali naravnost odlično. Tako dobrih nastopov že dolgo nisem gledal. Prav vsi so posegli po polfinalnih nastopih, tako v težavnosi, kot v hitrosti. Konec meseca se z reprezentanco kot spremstvo odpravljam še na zadnjo letošnjo tekmo, lednega plezanja, v Rusijo. Več na PZS.

Pot do Cheonsonga je bila tokrat pravi izziv. Ne da bi govoril o kakršnihkoli problemih z logistiko pač pa prava borba s časom in prevoženih km. En dan in pol potovanja je minil počasi.
V Seoulu nas pričakajo hrabre korejske gospodične in topel sprejem nam je dal vedeti, da se prva azijska organizatorka v tej stroki ne heca in se želi predstaviti v najboljši luči.

Iz Seoula, kjer smo se prvi večer gnetli med 12. milijoni prebivalcev smo se naslednji dan odpeljali 300 km južneje, v prave naravne lepote. Cheongsong je majhno mestece z ogromno neposeljene okolice ter močno naravno in kulturno dediščino. Bili smo priča zgodovinskemu dogodku. Veličasna otvoritev svetovnega pokala za letošnjo sezono se je pričela. Koža se kar naježi, ko med množico zagledaš otroka, ki kot na olimpijskih igrah ponosno nosi slovensko zastavo. Tudi to je korak bližje pravim olimpijskim igram, za kamor ima svetovni ledni pokal izpolnjene že skoraj vse pogoje.

Prišel je dan D, ko nas je predstavnica za Slovenijo prišla iskat in pospremila do velikega prizorišča. Vsaki državi je bilo namreč dodeljeno korejsko dekle, ki je skrbelo zate, te imelo pod nadzorom, dajalo informacije, sporočila, urnik,… Uzrli smo mogočno steno, ki do sedaj velja za najmodernejšo in največjo konstrukcijo za ledno plezanje na svetu. Temperature v dolini, kamor sonce seže le za eno uro na dan so bile okoli -15°C. Le ene hlače niso pomagale, a če je imel kdo ta problem, ga je kar hitro lahko rešil s toplim čajom in najrazličnejšimi jedmi na stojnicah. Med odmori je gledalce zabaval kak čarovnik ali glasbeni nastop. Medtem, ko so tekmovalci čakali na svoj nastop pa so lahko bili deležni celo masaže. Dolgčas ni bilo.

V dveh dneh so se na 25m visoki steni pomerili najboljši ledni plezalci iz 22 držav. Mlada slovenska predstavnika Matevž in Jernej Vukotič sta imela nekaj nesreče, a smo vseeno bili deležni enega odličnega polfinalnega nastopa. Kot pravita sta zadovoljna s tekmovanjem saj sta pridobila ogromno novih izkušenj. Še vedno nasmejanih ust, se veselita novih tekem. Pomerila sta se tako v težavnosti, kot hitrostnem plezanju. V samem vrhu so se zopet borili močni Rusi, veliko predstavnikov pa je imela tudi domača Koreja in Japonska.

Na tekmovanju pa sta bila še dva slovenca, Jasna in Andrej Pečjak, s katerimi smo sicer imeli bolj malo stika. Glavna sodnika tekmovanja sta tekmo komentirala kot: “Tekmovanje je v zelo velikem slogu in je postal vzor ostalim tekmam. Organizacija je odlična, konkurenca pa težka”.

Spoznali smo veliko novih ljudi. Naspani smo bili, kljub temu da smo spali na tradicionalnih posteljah na tleh. Lačni nismo bili, saj so za nas resnično zelo dobro skrbeli. Moram reči, da se Japonska, ko sem jo sedaj že dodobra spoznal, zelo razlikuje od Koreje. Ljudje so drugačni, predvsem pa ne marajo dežele vzhajajočega sonca. Bolje da ne poskusiš izgovoriti kakšne japonske besede saj te bodo takoj postrani pogledali. Domov se vračamo z zadovoljnimi občutki in nasmejanih ust.

Kot 13. letnega dečka ga je stari oče peljal na bližnji hrib. K njemu nazaj se je vedno rad vračal, saj se je naučil novih veščin. Minilo je eno leto in Yuji je redno hodil v domače hribe. Na skrivaj si je kupil opremo, doma niso vedeli za vse podvige. Nekega dne je privezal očeta na vrv in ga vlekel v hribe, v nahrbtniku je imel šotor in kuhalnik ter mu gostoljubno vse pripravil, oče je bil presenečen. Pri 15. letih je sanjal o vzponu na Everest in dnevno obiskoval gorniško trgovino v bližnjem kraju, tam je visel po cele dneve in samo gledal, vse ga je zanimalo. Zasledil je letak o začetnem tečaju plezanja. Kljub temu, da so ga ta čas bolj zanimali hribi se ga je udeležil in s tem pridobil veliko osnov, ki so mu dale navdih za novo življenje. Še isto leto je v popoldanskem času, po šoli, začel delati v prej omenjeni trgovini. Ko je zaključil z delom je odšel plezat na bližnjo škarpo. Tja se je vračal vsak dan, sledila pa je 20km dolgo vožnja s kolesom domov. Strast do plezanja ga je zelo prevzela. Služil je dve leti, z namenom, da bo odšel v Yosemite, kamor ga je povabil Yasushi Yamanoi, ki je tam študiral neko smer. S 17. leti je je Yuji v Ameriki prvič okusil pravo skalo ter takoj začel s plezanjem ocen 6a in naprej. Plezal je brez prestanka, bil pol energije, boličine ni čutil. Nekoč je dejal Yasushiju, da bi poskusil njegov projekt, in ga dobesedno čez noč tudi zlezel. Yasashiju, ki je veljal za najboljšega japonskega plezalca, se od takrat naprej ukvarja le še z alinizmom v gorah.

Deček, ki je počasi začel odraščati, se je ne rad vračal nazaj v domovino Japonske. Doma je v tistem času preplezal vse najtežje smeri v naravnih plezališčih. Ni mu preostalo drugega kot da se vrne nazaj v preljube Yosemite. Šola ga niti ni zanimala, odločil se je, da bo postal poklicni plezalec. V drugem letniku srednje šole mu je profesorica celo rekla, da naj se rajši izpiše. Tako je do danes prenehal in končal s šolo ter se posvetil samo plezanju.

Na Japonskem ga plezalci niso kaj dosti marali, saj je bil zelo gobčen in vedno govoril o svojih ciljih, ki pa jih je presenetljivo tudi vse dosegel. Vedno je hotel več in nikoli ni bil zadovoljen. V Ameriki je občudoval evropski stil plezanja in varovanja s svedrovci, ki se je bistveno in zelo napredno razlikoval od ostalih, kjer so poznali samo naravno varovanje. Hotel je odditi v Evropo in tako pristal v Franciji, kjer je živel nadaljnih 7 let.

Pri 18. letih se je brez tekmovalnih izkušenj udeležil nekaj lokalnih tekmovanj in posegel po najvišjih mestih. Takoj je dobil ponudbe za sponzorje in jih s prva celo odklonil. Med ljudmi je postajal vedno bolj razpoznaven. V svoji življenski karieri, ki traja še vse do danes je opravil z nekaj najtežjimi vzponi na svetu. Prvi je preplezal smer z oceno 5.15a/9a+ (Flat Mountain) in na pogled oceno 5.14b/8c (White Zombie). Poleg tega je Yuji tudi starsten “Big wall” plezalec in ima v El Capitanu, smer The Face, od leta 2008, s partnerjem Hans Florinom, hitrostni rekord vzpona, 2:37:05. Je prvi azijec, ki je zmagal svetovni pokal v športnem plezanju. Prav v Sloveniji sta bili ti dve zadnji tekmi, kjer je leta 1998 in 2000 stal na najvišjih stopničkah. Vse to je dosegel z veliko motivacije in adrenalinom.

Zase pravi da ni plezalec pač pa “stone rider”. Uživa v plezanju, pleza celo bolje kot včasih, saj ni pod pritiskom, pleza svobodno, pravi da je to “freedom”, svoboda. Danes je star 41 let in živi na Japonskem z ženo in dvema otrokoma. Letos je v bližini Tokya odprl tudi “climbing gym”, plezalno dvorano Base Camp, ki velja za eno najmodernejših na dalnjem vzhodu.

Kevin Wilson je med plezanjem v Chichibu, kjer sem fotografiral in snemal Yujija dejal, da je to človek s tako dolgo plezalno kariero,v plezanju naredil toliko kot noben drug plezalec na svetu.

Hirayama Yuji še danes velja za enega najboljših plezalcev na svetu, če ne najboljšega. Rad se spominja Slovenije, plezanja v Mišji Peči in svetovnega pokala v Kranju, kjer so se slovenski otroci igrali z njegovima otrokoma. Nekega dne se želi vrniti nazaj v Slovenijo in ponovno plezati s tamkajšnjimi plezalci.