Tokyo je glavno mesto Japonske, seveda, to ve vsak. Nahaja se sredi glavnega otoka Honšu na zahodni strani obale. Moj dom je Sakado, to je slabih 100km od centra in kakšno urco z vlakom. In ravno tu je šele nekakšna meja Tokya z bližnjo okolico. Tako si lahko predstavljate, da gre za res veliko mesto, voziš se in voziš pa kar nikakor ne pridež ven iz najvišjih stolpnic. Samo jedro ima kar 13 milijonov prebivalcev, skupaj z okolico pa jih znaša slabih 40 milijonov. V več kot mesecu dni, bivanja na Japonskem sem skozi dal kar večino tega robustnega mesta, vsaj tako sem mislil, dokler nisem zabeležil nekaj obiskanih spotov na Google maps. “Norci” med drugim trenutno gradijo tudi največjo stavbo na svetu, Tokyo sky tree, ki bo končana drugo leto, višina pa bo znašala kar 634m. Skratka, v Tokyu lahko doživiš prav vse kar si zamisliš ali vidiš v najboljših mestnih filmih.

Japonska moda je razred zase, ki jo občudujejo povsod po svetu. Problem je le v tem, da je drugje ne morejo skopirati oz. dohajati, saj se tu vsak mesec popolnoma odrne trend. Le kako mlada dekleta pridejo do toliko denarja, da si vsak mesec kupijo po več kot pet setov celotne nove preobleke. Uganka se skriva v zelo dobri japonski vladi. Ljudje tu so zelo pošteni in ne “nategujejo” en drugega. Vsak študent in brezposelen lahko dobi delo, na metrojih se kopičijo celi seznami delodajalcev, ki iščejo delovno silo. V vsakem delu se na japonskem skriva 10-krat več delavcev kot običajno po svetu, vsak je ozko usmerjen. Res je, da delajo od zgodnje jutranje ure pa tudi do cca. 18h zvečer ali še dalj, a le to ne tako intenzivno pač pa počasi, premišljeno in umirjeno.

Če se vrnem nazaj na študentke, le od kje denar? Študentje imajo večinoma delo popoldne ali pa čez noč. Veliko se jih odloči za kakšno ulično reklamiranje, kjer dobijo po 1000 jenov (10€) na uro ali pa delajo v mini 24h živilskih trgovincah, kjer so deležni kar 1500 jenov (15€) na uro. Po tem takem zaslužijo mastnih 100€ na dan, navajeni pa so delati vsak dan.

Vsak ima delo, vsi so deležni dobre plače in vsi radi zapravljajo. Gre za zelo dober začaran krog na visokem nivoju.

Glavni na cesti so tovrnjaki, saj se smatrajo kot profesinalni vozniki. Lahko pelje hitreje kot ti, a zaradi prehitre vožnje bodo ustavili le tebe. Za kar se pa sicer ni bati, saj ne vem če sem v enem mescu srečal tri policaje na cesti. Niti pomisliti ne smeš, da bi imel nesrečo s Taxijem, saj boš 200% v vsakem primeru kriv ti. Po Tokyu je najboljše prevozno sredstvo kar metro železnica, a mimo preizkusa avtocest nad mestom, ki segajo do 10 nadstropij visoko ali pod zemljo pa tudi ne gre.

Zima je skoraj tukaj, v krvi le 0% alkohola, preko daljinskega upravljalnika, 5min pred odhodom, iz tople postelje vžgeš avto japonske znamke, da se ti prijetno ogreje. Luči ti niti ni treba prižigati, v udobni majhni “avtomobilček” vstopiš iz desne strani in že se po levem pasu odpraviš na podeželje. Za japonce je vikend rezerviran za najljubši hobij, vožnja z avtomobilom. Ni važno kam se pelješ, važno je le, da se boš čim dalj časa vozil in se med vožnjo pogovarjal s svojo boljšo polovico ali družino, pa čeprav otroci na zadnjih sedežih le mirno buljijo vsak v svoj LCD ekrat. Avtoceste so za vikendaše najboljša izbira, saj so več kot polovico ceneje in znašajo le 1000 jenov (10€), kar je za tukajšnje razmere zelo ugodno. Res pa je, da na cesti nikoli, ampak res nikoli, ne vidiš nobene “flike”. Rajši zamenjajo cel asfalt kot da bi zakrpali majhno luknjico. Zelo zravnane in gladke ceste redno vzdržujejo delavci, le te pa vidiš samo ponoči. Štirje delavci usmerjajo promet, ostalih petnajst pa popravlja en meterski odsek.

Po naporni vožnji se vrneš nazaj v Tokyo, kjer parkiraš v eni izmed več nadstropnih avtomatskih garažnih hiš. Vse kar je treba storiti je zapeljati na vrteči krog, ostalo bo naredil računalnik sam in pospravil tvoj jekleni konjiček v mejhen predalček visoko nad tlemi.

Več kot teden dni sem preživel na zahodnem delu otoka pri prijatelju Naru, ki živi v provinci Nagano v mestu Saku. Uživam, ko skupaj odkrivava neznana prostranstva dežele vzhajajočega sonca. Je pravi naslov, kjer izvem največ tradicionalnih informacij.

Pred kratkim sva obiskala tudi največjo trgovino, tu naokoli, kjer prodajajo tradicionalna oblačila “Kimono”, resnično se mi zelo dopadejo. Stara gospa, prodajalka, nama je kar dve uri razlagala vse najmanjše podrobnosti teh gromozansko dragih oblačil, če bom rekel 5000€, bom rekel premalo. To naj bi bil nekje osnovni komplet za ljudi nizkega sloja. Zaračunavajo pa ti še dodatnih 100€ da te profesionalno napravijo, gre namreč za zapleten, tudi več urni, proces oblačenja.

Raziskovanje se nadaljuje s templji. Na vsakem koraku srečas kakšnega, vsak pa ima svojo vsebino in način molitve. Izplakneš roke, izplakneš usta, vržeš nekaj kovančkov, dvakrat ploskneš, se prikloniš in že moliš za svojo dobro prihodnost.

Želodčki so postajajo lačni in vsak dan sva si privoščiva popolnoma drugačno jed, največkrat kar v restavraciji. Japonsko juho ramen, priboljške takuyaki, dodatki wasabi in sojina omakca, yakiniku in za po vrhu moja najljubša jed, suši in kak deci sakeja, riževega žganja.

Ko sva dobila dovolj energije sva se s prijateljico Miki odpravila na krajše plezanje. Ponovno sem se srečal z zelo drugačno kamnino in ji bil dodobra kos.

Pretekli vikend pa je bil dan za spoznavanje novih ljudi. V mestu Saku se nas je srečalo okoli 20 t.i. “gaijinov”, kot japonci poimenujejo tujce. Večinoma gre za študente iz celega sveta, ki pomagajo pri učenju angleškega jezika. Večer smo zapravili za pravi japonski “party”. To ni tako kot pri nas mladina ob glasni glasbi pleše in popiva, pač pa se tu sedi v umirjenem okolju in tudi pije pa čeprav večini kar brezalkoholno pivo. Poleg tega je obvezen tudi kakšen kisel ali slan prigrizek. Drugi način zabave, ki je sledil zatem pa so popularne karaoke. Majhna igračka v roki, ki se odziva na dotik, ti poišče željeno pesem, v roke moraš prijeti le še mikrofon, gledati na velike zaslone in čimbolj “fušati”, da je zabava uspešna.

Ker je seveda skoraj nemogoče dobiti jutranjega “mačka” smo se ista ekipa naslednji dan odpravili v hribe, čeprav se mi naslednja fraza zdi bolj pravična: nedeljski sprehod. Pred našim pobočjem je stal velik, še delujoči, vulkan Mt. Asama. Vse table te nekako opozarjajo na previdnost, ves čas pa je mogoče videti kak dim, ki se vali iz kraterja. Pred 300 leti je tako močno izbruhnil, da je pod seboj pokopal večino današnjega mesta Saku ter pokopal na tisoče ljudi.

Vedno pa se vse ture na Japonskem zaključijo z “onsenom”. Naravne vroče kopeli so zaradi drugačne vulkanske sestave tal nekaj običajnega. Najdeš jih lahko na vsakem koraku in se za 500 jenov (5€) z užitkom okopaš. A tokrat je bil slednji nekaj posebnega. Skozi vas Kusatsu teče vroča reka, iz nje se kar kadi in raznaša vonj po mineralih vse naokoli. Tam se nahaja tudi največji naravni onsen na svetu, ki sprejme več 100 ljudi.