Ekipa je bila povabljena v Kanado, a na žalost smo na pot odšli le trije, Gregor, Katka in jaz. Ob prihodu na letališču nas je čakala dobrodošlica nekaterih znancev. Tam je bil tudi Tom, popolnoma netipičen američan, ki zna misliti s svojo glavo in je v življenju prestal ogromno težkih odločitev. Le dan prej se je odločil da prileti tisoče km severno, k nam v Calgary. Po desetih letih sreča prijatelja Gregorja, z glavnim namenom da si ogleda film.

Malo gorsko mestece Banff slovi po svojem medijskem centru. Na vrhu malega hribča iz iglavcev kukajo dvorane, kjer v ozračju mrgoli ogromno multimedijskega znanja. Nadrejeni festivala so odlično poskrbeli za nas, pravzaprav je vsa organizacija festivala nadvse najboljša. Filmski festival se tu odvija že tradicionalno vsako leto in traja kar dva tedna. Ogledali smo si ogromo filmov s skupnimi imenovalci: akcija, narava, hribi, ljudje… Presenetilo nas je predvsem večje izstopanje dveh filmskih plakatov, tako v centru, kot v mestu, Journey On The Wild Coast in naše Sfinge. Zapisano pa je bilo takole: “Two utterly different adventure films that will leave you astounded for vastly different reasons.” Ta dva igrana dokumentarna filma sta bila namreč na sporedu zadnji dan festivala. Zakaj? Je morda to kak znak?

Zmrazilo me je, ko sem si na velikem platnu po dolgem času ogledal naš film. Kar nisem mogel vrjeti, da se to odvija pred mojimi očmi na drugem koncu sveta. Toliko čustev in spominov sem podoživel, a sem se vseeno moral koncentrirati na mojo glavno funkcijo. Posneti je bilo potrebno še zadnji material za nov dokumentarni film, ki bo prikazoval celotno zgodbo iz snemanja Sfinge, ki jo z Gašperjem nameravava do spomladi dokončati. Odziv publike je bil fantastičen, moram priznati, da od tujcev nisem pričakoval tako močnega pozitivnega odziva. Vsi so govorili: “The Sphinx, best feature film on Banff I’ve ever seen!”.

Vsi so ga hvalili, a osebnega vtisa žirantov nismo osvojili. Na žalost so tudi v tej “kuhinji” prevladali domači in visokosponzorirani filmi. Glavno je, da smo pridobili ogromno novih izkušenj, videli veliko atraktivnosti in zgodb, ki ti sežejo globoko do srca. Po koncu filma pride Tom in me objame, v očeh sem mu prebral kaj je želel povedati. Če ne drugemu je bilo tam vredno predvajati film vsaj njemu.

Originalna novica | www.klockoc.si

Kirov, leži kakih 1000 km iz Moskve proti vzhodu s transibirsko železnico. Poceni karte nas v kupeju po 15h vožnje iz glavnega mesta pripeljejo v pravo socialistično mesto, ki je bilo do 2. svetovne vojne zaprto za tujce, saj so tam izdelovali najmočnejša orožja. Danes med številnimi tovarnami in bloki tam živi kar pol milijona prebivalcev. Za dobro jutro nam sibirsko podnebje vošči dobrodošlico z -20 stopinjami C pod ničlo, hvala! Manjkalo ni tudi izpušnih plinov ruske nafte iz najstarejših modelov avtomobilov. No, tudi kakšena prestižna limuzina s črnimi šipami se kdaj pa kdaj pripelje mimo.

Rusi, ki so iznajdljivi na velikih področjih so za postavitev plezalne konstrukcije izkoristili kar skakalno konstrukcijo za smučarske skoke. Slovenske barve sta tokrat zastopala Jernej Vukotič in Tjaša Kosič, s katerima sem v Kirov odpotoval že teden dni pred tekmo. Tam sta opravila s kar nekaj treningi. Tretji dan smo imeli bližnje spoznavanje ambulante. Jernej si je namreč pri hitrosti zapičil cepin skozi prst. Prerezan živc je bila najhujša ovira pred nadaljnim tekmovanjem, katerega pa sta oba opravila solidno, več o rezultatih na www.pzs.si.

Vedno razgljabljam o poti tja. O pretekli ni kaj dosti za govorit, kombi je vozil kakšne 15 ur, čez Hrvaško, Srbijo do Romunije, pot pa sem celo prespal, prav tako tudi nazaj =)

Mesto Busteni v Krpatih je gostilo 3. tekmovanje za svetovni pokal v lednem plezanju, katerega so se udeležili naši najboljši, brata Jernej in Matevž Vukotič ter Tjaša Kosič. Romunska organizacija že vrsto let ne blesti ravno najbolje, a se lahko pohvalijo z odličnimi čevapčiči  in se tako oddolžijo.

Naši so se odrezali naravnost odlično. Tako dobrih nastopov že dolgo nisem gledal. Prav vsi so posegli po polfinalnih nastopih, tako v težavnosi, kot v hitrosti. Konec meseca se z reprezentanco kot spremstvo odpravljam še na zadnjo letošnjo tekmo, lednega plezanja, v Rusijo. Več na PZS.

Pot do Cheonsonga je bila tokrat pravi izziv. Ne da bi govoril o kakršnihkoli problemih z logistiko pač pa prava borba s časom in prevoženih km. En dan in pol potovanja je minil počasi.
V Seoulu nas pričakajo hrabre korejske gospodične in topel sprejem nam je dal vedeti, da se prva azijska organizatorka v tej stroki ne heca in se želi predstaviti v najboljši luči.

Iz Seoula, kjer smo se prvi večer gnetli med 12. milijoni prebivalcev smo se naslednji dan odpeljali 300 km južneje, v prave naravne lepote. Cheongsong je majhno mestece z ogromno neposeljene okolice ter močno naravno in kulturno dediščino. Bili smo priča zgodovinskemu dogodku. Veličasna otvoritev svetovnega pokala za letošnjo sezono se je pričela. Koža se kar naježi, ko med množico zagledaš otroka, ki kot na olimpijskih igrah ponosno nosi slovensko zastavo. Tudi to je korak bližje pravim olimpijskim igram, za kamor ima svetovni ledni pokal izpolnjene že skoraj vse pogoje.

Prišel je dan D, ko nas je predstavnica za Slovenijo prišla iskat in pospremila do velikega prizorišča. Vsaki državi je bilo namreč dodeljeno korejsko dekle, ki je skrbelo zate, te imelo pod nadzorom, dajalo informacije, sporočila, urnik,… Uzrli smo mogočno steno, ki do sedaj velja za najmodernejšo in največjo konstrukcijo za ledno plezanje na svetu. Temperature v dolini, kamor sonce seže le za eno uro na dan so bile okoli -15°C. Le ene hlače niso pomagale, a če je imel kdo ta problem, ga je kar hitro lahko rešil s toplim čajom in najrazličnejšimi jedmi na stojnicah. Med odmori je gledalce zabaval kak čarovnik ali glasbeni nastop. Medtem, ko so tekmovalci čakali na svoj nastop pa so lahko bili deležni celo masaže. Dolgčas ni bilo.

V dveh dneh so se na 25m visoki steni pomerili najboljši ledni plezalci iz 22 držav. Mlada slovenska predstavnika Matevž in Jernej Vukotič sta imela nekaj nesreče, a smo vseeno bili deležni enega odličnega polfinalnega nastopa. Kot pravita sta zadovoljna s tekmovanjem saj sta pridobila ogromno novih izkušenj. Še vedno nasmejanih ust, se veselita novih tekem. Pomerila sta se tako v težavnosti, kot hitrostnem plezanju. V samem vrhu so se zopet borili močni Rusi, veliko predstavnikov pa je imela tudi domača Koreja in Japonska.

Na tekmovanju pa sta bila še dva slovenca, Jasna in Andrej Pečjak, s katerimi smo sicer imeli bolj malo stika. Glavna sodnika tekmovanja sta tekmo komentirala kot: “Tekmovanje je v zelo velikem slogu in je postal vzor ostalim tekmam. Organizacija je odlična, konkurenca pa težka”.

Spoznali smo veliko novih ljudi. Naspani smo bili, kljub temu da smo spali na tradicionalnih posteljah na tleh. Lačni nismo bili, saj so za nas resnično zelo dobro skrbeli. Moram reči, da se Japonska, ko sem jo sedaj že dodobra spoznal, zelo razlikuje od Koreje. Ljudje so drugačni, predvsem pa ne marajo dežele vzhajajočega sonca. Bolje da ne poskusiš izgovoriti kakšne japonske besede saj te bodo takoj postrani pogledali. Domov se vračamo z zadovoljnimi občutki in nasmejanih ust.

Prišel je čas, ko je vsega lepega konec, a veš da prihodnost skriva še lepše trenutke. Zadnji teden na Japonskem je bil nekaj posebnega. Dva dni sem preživel s popolnoma drugačnimi ljudmi, v svetišču na gori in premišljeval in si zaželel marsikaj. S tem bom tudi zaključil moje sanje in še zadnjič uzrl luč dežele vzhajajočega sonca s pogledom na Fuji, ki je name pustil neizmeren pečat.

Tokyo je glavno mesto Japonske, seveda, to ve vsak. Nahaja se sredi glavnega otoka Honšu na zahodni strani obale. Moj dom je Sakado, to je slabih 100km od centra in kakšno urco z vlakom. In ravno tu je šele nekakšna meja Tokya z bližnjo okolico. Tako si lahko predstavljate, da gre za res veliko mesto, voziš se in voziš pa kar nikakor ne pridež ven iz najvišjih stolpnic. Samo jedro ima kar 13 milijonov prebivalcev, skupaj z okolico pa jih znaša slabih 40 milijonov. V več kot mesecu dni, bivanja na Japonskem sem skozi dal kar večino tega robustnega mesta, vsaj tako sem mislil, dokler nisem zabeležil nekaj obiskanih spotov na Google maps. “Norci” med drugim trenutno gradijo tudi največjo stavbo na svetu, Tokyo sky tree, ki bo končana drugo leto, višina pa bo znašala kar 634m. Skratka, v Tokyu lahko doživiš prav vse kar si zamisliš ali vidiš v najboljših mestnih filmih.

Japonska moda je razred zase, ki jo občudujejo povsod po svetu. Problem je le v tem, da je drugje ne morejo skopirati oz. dohajati, saj se tu vsak mesec popolnoma odrne trend. Le kako mlada dekleta pridejo do toliko denarja, da si vsak mesec kupijo po več kot pet setov celotne nove preobleke. Uganka se skriva v zelo dobri japonski vladi. Ljudje tu so zelo pošteni in ne “nategujejo” en drugega. Vsak študent in brezposelen lahko dobi delo, na metrojih se kopičijo celi seznami delodajalcev, ki iščejo delovno silo. V vsakem delu se na japonskem skriva 10-krat več delavcev kot običajno po svetu, vsak je ozko usmerjen. Res je, da delajo od zgodnje jutranje ure pa tudi do cca. 18h zvečer ali še dalj, a le to ne tako intenzivno pač pa počasi, premišljeno in umirjeno.

Če se vrnem nazaj na študentke, le od kje denar? Študentje imajo večinoma delo popoldne ali pa čez noč. Veliko se jih odloči za kakšno ulično reklamiranje, kjer dobijo po 1000 jenov (10€) na uro ali pa delajo v mini 24h živilskih trgovincah, kjer so deležni kar 1500 jenov (15€) na uro. Po tem takem zaslužijo mastnih 100€ na dan, navajeni pa so delati vsak dan.

Vsak ima delo, vsi so deležni dobre plače in vsi radi zapravljajo. Gre za zelo dober začaran krog na visokem nivoju.

Glavni na cesti so tovrnjaki, saj se smatrajo kot profesinalni vozniki. Lahko pelje hitreje kot ti, a zaradi prehitre vožnje bodo ustavili le tebe. Za kar se pa sicer ni bati, saj ne vem če sem v enem mescu srečal tri policaje na cesti. Niti pomisliti ne smeš, da bi imel nesrečo s Taxijem, saj boš 200% v vsakem primeru kriv ti. Po Tokyu je najboljše prevozno sredstvo kar metro železnica, a mimo preizkusa avtocest nad mestom, ki segajo do 10 nadstropij visoko ali pod zemljo pa tudi ne gre.

Zima je skoraj tukaj, v krvi le 0% alkohola, preko daljinskega upravljalnika, 5min pred odhodom, iz tople postelje vžgeš avto japonske znamke, da se ti prijetno ogreje. Luči ti niti ni treba prižigati, v udobni majhni “avtomobilček” vstopiš iz desne strani in že se po levem pasu odpraviš na podeželje. Za japonce je vikend rezerviran za najljubši hobij, vožnja z avtomobilom. Ni važno kam se pelješ, važno je le, da se boš čim dalj časa vozil in se med vožnjo pogovarjal s svojo boljšo polovico ali družino, pa čeprav otroci na zadnjih sedežih le mirno buljijo vsak v svoj LCD ekrat. Avtoceste so za vikendaše najboljša izbira, saj so več kot polovico ceneje in znašajo le 1000 jenov (10€), kar je za tukajšnje razmere zelo ugodno. Res pa je, da na cesti nikoli, ampak res nikoli, ne vidiš nobene “flike”. Rajši zamenjajo cel asfalt kot da bi zakrpali majhno luknjico. Zelo zravnane in gladke ceste redno vzdržujejo delavci, le te pa vidiš samo ponoči. Štirje delavci usmerjajo promet, ostalih petnajst pa popravlja en meterski odsek.

Po naporni vožnji se vrneš nazaj v Tokyo, kjer parkiraš v eni izmed več nadstropnih avtomatskih garažnih hiš. Vse kar je treba storiti je zapeljati na vrteči krog, ostalo bo naredil računalnik sam in pospravil tvoj jekleni konjiček v mejhen predalček visoko nad tlemi.

Pred kratkim sva obiskala tudi največjo trgovino, tu naokoli, kjer prodajajo tradicionalna oblačila “Kimono”, resnično se mi zelo dopadejo. Stara gospa, prodajalka, nama je kar dve uri razlagala vse najmanjše podrobnosti teh gromozansko dragih oblačil, če bom rekel 5000€, bom rekel premalo. To naj bi bil nekje osnovni komplet za ljudi nizkega sloja. Zaračunavajo pa ti še dodatnih 100€ da te profesionalno napravijo, gre namreč za zapleten, tudi več urni, proces oblačenja.

Raziskovanje se nadaljuje s templji. Na vsakem koraku srečas kakšnega, vsak pa ima svojo vsebino in način molitve. Izplakneš roke, izplakneš usta, vržeš nekaj kovančkov, dvakrat ploskneš, se prikloniš in že moliš za svojo dobro prihodnost.

Želodčki so postajajo lačni in vsak dan sva si privoščiva popolnoma drugačno jed, največkrat kar v restavraciji. Japonsko juho ramen, priboljške takuyaki, dodatki wasabi in sojina omakca, yakiniku in za po vrhu moja najljubša jed, suši in kak deci sakeja, riževega žganja.

Ko sva dobila dovolj energije sva se s prijateljico Miki odpravila na krajše plezanje. Ponovno sem se srečal z zelo drugačno kamnino in ji bil dodobra kos.

Pretekli vikend pa je bil dan za spoznavanje novih ljudi. V mestu Saku se nas je srečalo okoli 20 t.i. “gaijinov”, kot japonci poimenujejo tujce. Večinoma gre za študente iz celega sveta, ki pomagajo pri učenju angleškega jezika. Večer smo zapravili za pravi japonski “party”. To ni tako kot pri nas mladina ob glasni glasbi pleše in popiva, pač pa se tu sedi v umirjenem okolju in tudi pije pa čeprav večini kar brezalkoholno pivo. Poleg tega je obvezen tudi kakšen kisel ali slan prigrizek. Drugi način zabave, ki je sledil zatem pa so popularne karaoke. Majhna igračka v roki, ki se odziva na dotik, ti poišče željeno pesem, v roke moraš prijeti le še mikrofon, gledati na velike zaslone in čimbolj “fušati”, da je zabava uspešna.

Ker je seveda skoraj nemogoče dobiti jutranjega “mačka” smo se ista ekipa naslednji dan odpravili v hribe, čeprav se mi naslednja fraza zdi bolj pravična: nedeljski sprehod. Pred našim pobočjem je stal velik, še delujoči, vulkan Mt. Asama. Vse table te nekako opozarjajo na previdnost, ves čas pa je mogoče videti kak dim, ki se vali iz kraterja. Pred 300 leti je tako močno izbruhnil, da je pod seboj pokopal večino današnjega mesta Saku ter pokopal na tisoče ljudi.

Vedno pa se vse ture na Japonskem zaključijo z “onsenom”. Naravne vroče kopeli so zaradi drugačne vulkanske sestave tal nekaj običajnega. Najdeš jih lahko na vsakem koraku in se za 500 jenov (5€) z užitkom okopaš. A tokrat je bil slednji nekaj posebnega. Skozi vas Kusatsu teče vroča reka, iz nje se kar kadi in raznaša vonj po mineralih vse naokoli. Tam se nahaja tudi največji naravni onsen na svetu, ki sprejme več 100 ljudi.