Rožle Bregar - kloc photography & multimedia BLOG

Vnosi pod kategorijo ‘Foto sešni’



Inter Games Bled

Inter Games Bled

Počasi se selimo iz kraja v kraj. Lansko leto smo tako uspešno izpeljali projekt za domači, a svetovno znani, Camp Šobec. Letošnje poletje pa smo se preselili na Bled, kjer se prebijamo skozi vroče, soparne, delavne, a prevečkrat deževne dni. Med izdelavo promocijskega filma za ta prečudoviti kraj, smo nekaj fotografskih dni namenili tudi Inter Games Bled. Skrbno urejena najrazličnejša igrala, trampolini, igrišča in nenazadnje plaža z barom je Veliki Zaki dala lepo luč, katero smo izkoristili tudi mi.

Originalna novica na vizualist.si

Rožle Bregar, 21.8.2011

Večerni momenti

Na zasluženem dopustu je bilo dovolj časa za ognjene, žonglerske, predvsem pa fotografske poizkuse.

Tadej, ognjeni poi

Tadej, 3 žogice Tadej, 5 žogic Tadej, ognjeni poi Tadej, ognjeni poi

Rožle Bregar, 16.7.2011

Na poti k nemogočim

Eden najboljših, če ne najboljši slovenski plezalec v naravni steni, Matej Sova uresničuje slovenske upe. V mogočni Luknji, ki se skriva pod Osapsko steno, trenutno mimo visečih kapnikov povezuje zahtevne gibe v bodočo smer. Ta bo po besedah Mateja veljala za najtežjo smer v Sloveniji, saj predvideva, da bo njena ocena 9a+.

Matej Sova

Matej Sova Matej Sova Luka Zazvonil Matej Sova

Rožle Bregar, 8.6.2011

Podvodno plavanje II

Lani sem za diplomsko nalogo o športni fotografiji že iskal športne motive pod vodo. Tokrat sem se ponovno podal v globine in fotografiral odličnega slovenskega plavalca Robija Žbogar. Ujeti motiv v objektiv pod vodo zahteva nekoliko več truda, iznajdljivosti in predvsem časa.

Rožle Bregar, 12.4.2011

Hirayama Yuji (平山ユージ) – On The Road To Slovenia (Japan 2010)

20101020_035_photo_Rozle-Bregar

Kot 13. letnega dečka ga je stari oče peljal na bližnji hrib. K njemu nazaj se je vedno rad vračal, saj se je naučil novih veščin. Minilo je eno leto in Yuji je redno hodil v domače hribe. Na skrivaj si je kupil opremo, doma niso vedeli za vse podvige. Nekega dne je privezal očeta na vrv in ga vlekel v hribe, v nahrbtniku je imel šotor in kuhalnik ter mu gostoljubno vse pripravil, oče je bil presenečen. Pri 15. letih je sanjal o vzponu na Everest in dnevno obiskoval gorniško trgovino v bližnjem kraju, tam je visel po cele dneve in samo gledal, vse ga je zanimalo. Zasledil je letak o začetnem tečaju plezanja. Kljub temu, da so ga ta čas bolj zanimali hribi se ga je udeležil in s tem pridobil veliko osnov, ki so mu dale navdih za novo življenje. Še isto leto je v popoldanskem času, po šoli, začel delati v prej omenjeni trgovini. Ko je zaključil z delom je odšel plezat na bližnjo škarpo. Tja se je vračal vsak dan, sledila pa je 20km dolgo vožnja s kolesom domov. Strast do plezanja ga je zelo prevzela. Služil je dve leti, z namenom, da bo odšel v Yosemite, kamor ga je povabil Yasushi Yamanoi, ki je tam študiral neko smer. S 17. leti je je Yuji v Ameriki prvič okusil pravo skalo ter takoj začel s plezanjem ocen 6a in naprej. Plezal je brez prestanka, bil pol energije, boličine ni čutil. Nekoč je dejal Yasushiju, da bi poskusil njegov projekt, in ga dobesedno čez noč tudi zlezel. Yasashiju, ki je veljal za najboljšega japonskega plezalca, se od takrat naprej ukvarja le še z alinizmom v gorah.

Deček, ki je počasi začel odraščati, se je ne rad vračal nazaj v domovino Japonske. Doma je v tistem času preplezal vse najtežje smeri v naravnih plezališčih. Ni mu preostalo drugega kot da se vrne nazaj v preljube Yosemite. Šola ga niti ni zanimala, odločil se je, da bo postal poklicni plezalec. V drugem letniku srednje šole mu je profesorica celo rekla, da naj se rajši izpiše. Tako je do danes prenehal in končal s šolo ter se posvetil samo plezanju.

20101020_022_photo_Rozle-Bregar

Na Japonskem ga plezalci niso kaj dosti marali, saj je bil zelo gobčen in vedno govoril o svojih ciljih, ki pa jih je presenetljivo tudi vse dosegel. Vedno je hotel več in nikoli ni bil zadovoljen. V Ameriki je občudoval evropski stil plezanja in varovanja s svedrovci, ki se je bistveno in zelo napredno razlikoval od ostalih, kjer so poznali samo naravno varovanje. Hotel je odditi v Evropo in tako pristal v Franciji, kjer je živel nadaljnih 7 let.

Pri 18. letih se je brez tekmovalnih izkušenj udeležil nekaj lokalnih tekmovanj in posegel po najvišjih mestih. Takoj je dobil ponudbe za sponzorje in jih s prva celo odklonil. Med ljudmi je postajal vedno bolj razpoznaven. V svoji življenski karieri, ki traja še vse do danes je opravil z nekaj najtežjimi vzponi na svetu. Prvi je preplezal smer z oceno 5.15a/9a+ (Flat Mountain) in na pogled oceno 5.14b/8c (White Zombie). Poleg tega je Yuji tudi starsten “Big wall” plezalec in ima v El Capitanu, smer The Face, od leta 2008, s partnerjem Hans Florinom, hitrostni rekord vzpona, 2:37:05. Je prvi azijec, ki je zmagal svetovni pokal v športnem plezanju. Prav v Sloveniji sta bili ti dve zadnji tekmi, kjer je leta 1998 in 2000 stal na najvišjih stopničkah. Vse to je dosegel z veliko motivacije in adrenalinom.

20101020_007_photo_Rozle-Bregar 20101020_021_photo_Rozle-Bregar 20101020_016_photo_Rozle-Bregar 20101020_024_photo_Rozle-Bregar

Zase pravi da ni plezalec pač pa “stone rider”. Uživa v plezanju, pleza celo bolje kot včasih, saj ni pod pritiskom, pleza svobodno, pravi da je to “freedom”, svoboda. Danes je star 41 let in živi na Japonskem z ženo in dvema otrokoma. Letos je v bližini Tokya odprl tudi “climbing gym”, plezalno dvorano Base Camp, ki velja za eno najmodernejših na dalnjem vzhodu.

Kevin Wilson je med plezanjem v Chichibu, kjer sem fotografiral in snemal Yujija dejal, da je to človek s tako dolgo plezalno kariero,v plezanju naredil toliko kot noben drug plezalec na svetu.

Hirayama Yuji še danes velja za enega najboljših plezalcev na svetu, če ne najboljšega. Rad se spominja Slovenije, plezanja v Mišji Peči in svetovnega pokala v Kranju, kjer so se slovenski otroci igrali z njegovima otrokoma. Nekega dne se želi vrniti nazaj v Slovenijo in ponovno plezati s tamkajšnjimi plezalci.

Rožle Bregar, 30.10.2010

Ogawayama 小川山 (Japan 2010)

Bil sem ponosen, ko sem ob pogledu japonski plezalni vodniček s prve uspel razbrati Kanji. Pismenke, kjer za vsakim znakom stoji svoja beseda, 小川山 pomeni tisti kraj na Japonskem, katerega si plezalci lahko vedno želijo. Malo-Reka-Gora, majhna dolinica, kjer se izlivata dve reki, ena na zahodni del otoka, druga pa na vzhodni. Čudovita pokrajina je pravi plezalni raj, ki je z vseh strani obdan z vulkanskim granitom.

Občutiti tako skalo je za evropejca, ki je navajen plezanja po Alpah nekaj povsem drugačnega. Ponavadi potrebuješ nekaj več časa, da se navadiš najrazličnejših oprimkov in poči, ki na videz izgledajo težje ocenjene kot v resnici so. Pomembno je zaupati plezalnim čevljem, skoraj pa si upam trditi da v 70% plezaš z nogami oprtimi v hrapavo skalo zaradi mogočnh slabov.

Mlada družina med kampiranjem v Ogawayami

Ogawayama privablja ljudi iz celega sveta, le te pa lahko za ugodno ceno kampirajo na začetku doline. Na voljo so najrazličnejše vrste plezanja, od 700m dolgih smeri, do klasične “frikarije” in tistih balvanov, ki segajo le nekaj metrov visoko. Navsezadnje pa se lahko sprehodiš tudi po bližnjih hribih.

Z velikim nasmeškom, ob zgodnji jutranji uri, z norveškim znancem začnem pripravljati velike “frende”, zatiče in podobne pripomočke za varovanje v ne navrtani steni. V prisojni legi naja sonce greje vseh sedem raztežajev, veselje na vrhu pa je nepopisno.

20101023_034_photo_Rozle-Bregar

V nedeljo se podam na neznani teren, v upanju na nova spoznanstva, še bolj pa sem si želel narediti nekaj posnetkov v slednjem stilu. V stilu mravljic, ki premagujejo kamenčke z vsemi močmi na večnem mravljišču. Tam se gnete velika družina tistih, ki temu pravijo balvaniranje. Vse želje so se uresničile, odzivi na vprašanje: “Can I take some photos?” in ko sem iz nahrbtnika začel vlačiti bliskavice, so se kaj hitro naredili ogromni nasmeški na obrazih. Še bolj pa so jim zažarele oči, ko sem jim omenil, da fotografiram za Gakujin magazine. Gre za najbolj poznano japonsko revijo z gorniško vsebino.

“Bilo je tistega dne, ko sem odšel, z vlakom iz Wakabe v Tokyo, na ta pomembni sestanek. Odpravil sem se s časom na tesno, a nekajkratno prestopanje metroja mi tokrat k sreči ni delalo težav. V tisti veliki stoplnici, imenovala se je Tokyo News, sem uspešno opravil s predstavitvijo. Bili so navdušeni in me tako povabili k sodelovanju.”

20101024_077_photo_Rozle-Bregar

20101024_075_photo_Rozle-Bregar 20101024_090_photo_Rozle-Bregar 20101024_085_photo_Rozle-Bregar 20101024_094_photo_Rozle-Bregar

Vlak me je očitno nekoliko odnesel na stranski tir, a mi smo nazaj v prečudoviti dolini, tokrat nekaj dni pozneje s prijateljem Naru-chanom. Prav on me je poleg Srečota pred dvemi leti našel in izkopal iz nepričakovanega snežnega plazu v japonskih alpah. S prijateljico Yasuko, ki prihaja iz Hokaida, otok na severu Japonske, kjer je med drugim te dni zapadel tudi prvi sneg, smo opravili z 20-imi raztežaji na desnem bregu doline. Lepa plezarija nas je spremljala prav na vsakem, ki se je bistveno in predvsem skrivnostno razlikoval od prejšnjega.

20101026_130_photo_Rozle-Bregar 20101023_017_photo_Rozle-Bregar 20101023_043_photo_Rozle-Bregar 20101026_139_photo_Rozle-Bregar

Na hitro bi rad zaključil le z besedo “Onsen” =)

Rožle Bregar, 29.10.2010

Šobec

Letošnje poletje je bilo popolnoma delovno obarvano. Če nisem bil na Sfingi ali na žonglerskem nastopu pa sem dneve preživljal kar pri sosedu, v kampu Šobec. Upam si trditi, da sem tam prespal skoraj več poletnih dni, kot pa v domači postelji ali kje pod Triglavom. Z ekipo sem dobesedno preoblekel Šobčevo multimedijsko promocijo. Naredilo se je na tisoče fotografij, da je na koncu bilo le nekaj 100 udarnih, ki v celoti prikažejo kamp v prečudoviti obliki.

2010_07_14_photo_RozleBregar_078_2

Ob fotografiranju se je vzporedno snemalo tudi nekaj video kadrov iz katerih je nastal minutni promocijski video.

V septembru pa se je po več 10-letih začela izdelovati tudi popolnoma nova spletna stran – www.sobec.si, ki pa je trenutno še nekoliko v fazi nastajanja vsebin.

Direktor Šobca, Sašo Gašperin, ki mi je dal popolnoma odprte roke za izdelavo vsega nastalega je na zaključnem zabavnem sindikalnem izletu vsem dejal: H-V-A-L-A! To besedo izkoriščam tudi za vse tiste, ki so karkoli pripomogli k novem promocijskem gradivu za Šobec, predvsem pa Gašperju Kocjančiču in Žigu Čikiču.

Rožle Bregar, 3.10.2010

Od starega do novega

Kar številna klapa se nas je zbrala in uživala v večernem fotografiranju avtov, bolj za zabavo kot zares. Nekaj piromančkov, lučk in lužc je pričaralo pravo idilo.

2010-05-30_photo-RozleBregar_031

2010-05-29_photo-RozleBregar_002

Rožle Bregar, 30.5.2010

Matej Sova za Karibu

V Mišji Peči smo fotografirali odličnega plezalca Mateja Sovo, za najnovejšo kolekcijo športnih oblačil znamke Karibu.

Rožle Bregar, 4.5.2010

Viadukt

2010-01-11_photo-RozleBregar_009

Rožle Bregar, 16.1.2010


Blog script and RSS is powered by WordPress. | Design & code by Rožle Bregar.
© 2006-09 Rožle Bregar - kloc