Vnosi pod kategorijo ‘Extremni športi’

Zabavo po potokih iščejo povsod po svetu, a le v državi vzhajajočega sonca počnejo tisto, kar drugje na svetu niso vajeni. V Evropi in Ameriki poznamo t.i. “canyoning”, spuščanje po reki, na Japonskem pa je zaradi vuklanske kamnine in drugačne sestave tal to nemogoče. Ideja tu je vzpenjanje po grapi, plezanje po slapu in plavanje proti toku v tolmunih. Že stari menihi so iskali najboljše poti v hribe, zaradi pregostih bambusovih gozdov, so se odločili po reki navzgor.
Sawanobori, kot imenujejo ta nadvse popularni šport je v poletnih dni še toliko bolj razburljiv. Oblečen v neoprem s plezalnimi čevlji na nogah, kjer gumo na podplatih zamenja moker filc se podaš na plezarijo. Nekaj plezalne opreme ne škodi, še posebaj ko se pleza slapove, ocene do 5 stopnje. Pravil ni, lahko kuhaš kjerkoli, kampiraš kjerkoli in plavaš kjerkoli. Noben te ne bo nadzoroval, sta le ti in hrib, povezana z deročo reko. V okolici Tokya lahko najdeš na stotine grap, večina njih pa zahteva več kot enodnevno turo, saj so lahko dolge tudi do 20km.

Rožle Bregar, 4.11.2010

Kot 13. letnega dečka ga je stari oče peljal na bližnji hrib. K njemu nazaj se je vedno rad vračal, saj se je naučil novih veščin. Minilo je eno leto in Yuji je redno hodil v domače hribe. Na skrivaj si je kupil opremo, doma niso vedeli za vse podvige. Nekega dne je privezal očeta na vrv in ga vlekel v hribe, v nahrbtniku je imel šotor in kuhalnik ter mu gostoljubno vse pripravil, oče je bil presenečen. Pri 15. letih je sanjal o vzponu na Everest in dnevno obiskoval gorniško trgovino v bližnjem kraju, tam je visel po cele dneve in samo gledal, vse ga je zanimalo. Zasledil je letak o začetnem tečaju plezanja. Kljub temu, da so ga ta čas bolj zanimali hribi se ga je udeležil in s tem pridobil veliko osnov, ki so mu dale navdih za novo življenje. Še isto leto je v popoldanskem času, po šoli, začel delati v prej omenjeni trgovini. Ko je zaključil z delom je odšel plezat na bližnjo škarpo. Tja se je vračal vsak dan, sledila pa je 20km dolgo vožnja s kolesom domov. Strast do plezanja ga je zelo prevzela. Služil je dve leti, z namenom, da bo odšel v Yosemite, kamor ga je povabil Yasushi Yamanoi, ki je tam študiral neko smer. S 17. leti je je Yuji v Ameriki prvič okusil pravo skalo ter takoj začel s plezanjem ocen 6a in naprej. Plezal je brez prestanka, bil pol energije, boličine ni čutil. Nekoč je dejal Yasushiju, da bi poskusil njegov projekt, in ga dobesedno čez noč tudi zlezel. Yasashiju, ki je veljal za najboljšega japonskega plezalca, se od takrat naprej ukvarja le še z alinizmom v gorah.
Deček, ki je počasi začel odraščati, se je ne rad vračal nazaj v domovino Japonske. Doma je v tistem času preplezal vse najtežje smeri v naravnih plezališčih. Ni mu preostalo drugega kot da se vrne nazaj v preljube Yosemite. Šola ga niti ni zanimala, odločil se je, da bo postal poklicni plezalec. V drugem letniku srednje šole mu je profesorica celo rekla, da naj se rajši izpiše. Tako je do danes prenehal in končal s šolo ter se posvetil samo plezanju.

Na Japonskem ga plezalci niso kaj dosti marali, saj je bil zelo gobčen in vedno govoril o svojih ciljih, ki pa jih je presenetljivo tudi vse dosegel. Vedno je hotel več in nikoli ni bil zadovoljen. V Ameriki je občudoval evropski stil plezanja in varovanja s svedrovci, ki se je bistveno in zelo napredno razlikoval od ostalih, kjer so poznali samo naravno varovanje. Hotel je odditi v Evropo in tako pristal v Franciji, kjer je živel nadaljnih 7 let.
Pri 18. letih se je brez tekmovalnih izkušenj udeležil nekaj lokalnih tekmovanj in posegel po najvišjih mestih. Takoj je dobil ponudbe za sponzorje in jih s prva celo odklonil. Med ljudmi je postajal vedno bolj razpoznaven. V svoji življenski karieri, ki traja še vse do danes je opravil z nekaj najtežjimi vzponi na svetu. Prvi je preplezal smer z oceno 5.15a/9a+ (Flat Mountain) in na pogled oceno 5.14b/8c (White Zombie). Poleg tega je Yuji tudi starsten “Big wall” plezalec in ima v El Capitanu, smer The Face, od leta 2008, s partnerjem Hans Florinom, hitrostni rekord vzpona, 2:37:05. Je prvi azijec, ki je zmagal svetovni pokal v športnem plezanju. Prav v Sloveniji sta bili ti dve zadnji tekmi, kjer je leta 1998 in 2000 stal na najvišjih stopničkah. Vse to je dosegel z veliko motivacije in adrenalinom.

Zase pravi da ni plezalec pač pa “stone rider”. Uživa v plezanju, pleza celo bolje kot včasih, saj ni pod pritiskom, pleza svobodno, pravi da je to “freedom”, svoboda. Danes je star 41 let in živi na Japonskem z ženo in dvema otrokoma. Letos je v bližini Tokya odprl tudi “climbing gym”, plezalno dvorano Base Camp, ki velja za eno najmodernejših na dalnjem vzhodu.
Kevin Wilson je med plezanjem v Chichibu, kjer sem fotografiral in snemal Yujija dejal, da je to človek s tako dolgo plezalno kariero,v plezanju naredil toliko kot noben drug plezalec na svetu.
Hirayama Yuji še danes velja za enega najboljših plezalcev na svetu, če ne najboljšega. Rad se spominja Slovenije, plezanja v Mišji Peči in svetovnega pokala v Kranju, kjer so se slovenski otroci igrali z njegovima otrokoma. Nekega dne se želi vrniti nazaj v Slovenijo in ponovno plezati s tamkajšnjimi plezalci.
Rožle Bregar, 30.10.2010
Bil sem ponosen, ko sem ob pogledu japonski plezalni vodniček s prve uspel razbrati Kanji. Pismenke, kjer za vsakim znakom stoji svoja beseda, 小川山 pomeni tisti kraj na Japonskem, katerega si plezalci lahko vedno želijo. Malo-Reka-Gora, majhna dolinica, kjer se izlivata dve reki, ena na zahodni del otoka, druga pa na vzhodni. Čudovita pokrajina je pravi plezalni raj, ki je z vseh strani obdan z vulkanskim granitom.
Občutiti tako skalo je za evropejca, ki je navajen plezanja po Alpah nekaj povsem drugačnega. Ponavadi potrebuješ nekaj več časa, da se navadiš najrazličnejših oprimkov in poči, ki na videz izgledajo težje ocenjene kot v resnici so. Pomembno je zaupati plezalnim čevljem, skoraj pa si upam trditi da v 70% plezaš z nogami oprtimi v hrapavo skalo zaradi mogočnh slabov.

Ogawayama privablja ljudi iz celega sveta, le te pa lahko za ugodno ceno kampirajo na začetku doline. Na voljo so najrazličnejše vrste plezanja, od 700m dolgih smeri, do klasične “frikarije” in tistih balvanov, ki segajo le nekaj metrov visoko. Navsezadnje pa se lahko sprehodiš tudi po bližnjih hribih.
Z velikim nasmeškom, ob zgodnji jutranji uri, z norveškim znancem začnem pripravljati velike “frende”, zatiče in podobne pripomočke za varovanje v ne navrtani steni. V prisojni legi naja sonce greje vseh sedem raztežajev, veselje na vrhu pa je nepopisno.

V nedeljo se podam na neznani teren, v upanju na nova spoznanstva, še bolj pa sem si želel narediti nekaj posnetkov v slednjem stilu. V stilu mravljic, ki premagujejo kamenčke z vsemi močmi na večnem mravljišču. Tam se gnete velika družina tistih, ki temu pravijo balvaniranje. Vse želje so se uresničile, odzivi na vprašanje: “Can I take some photos?” in ko sem iz nahrbtnika začel vlačiti bliskavice, so se kaj hitro naredili ogromni nasmeški na obrazih. Še bolj pa so jim zažarele oči, ko sem jim omenil, da fotografiram za Gakujin magazine. Gre za najbolj poznano japonsko revijo z gorniško vsebino.
“Bilo je tistega dne, ko sem odšel, z vlakom iz Wakabe v Tokyo, na ta pomembni sestanek. Odpravil sem se s časom na tesno, a nekajkratno prestopanje metroja mi tokrat k sreči ni delalo težav. V tisti veliki stoplnici, imenovala se je Tokyo News, sem uspešno opravil s predstavitvijo. Bili so navdušeni in me tako povabili k sodelovanju.”


Vlak me je očitno nekoliko odnesel na stranski tir, a mi smo nazaj v prečudoviti dolini, tokrat nekaj dni pozneje s prijateljem Naru-chanom. Prav on me je poleg Srečota pred dvemi leti našel in izkopal iz nepričakovanega snežnega plazu v japonskih alpah. S prijateljico Yasuko, ki prihaja iz Hokaida, otok na severu Japonske, kjer je med drugim te dni zapadel tudi prvi sneg, smo opravili z 20-imi raztežaji na desnem bregu doline. Lepa plezarija nas je spremljala prav na vsakem, ki se je bistveno in predvsem skrivnostno razlikoval od prejšnjega.

Na hitro bi rad zaključil le z besedo “Onsen” =)
Rožle Bregar, 29.10.2010
Zbudim se ob prečudovitem jutru, pravzaprav ne sončnem pač pa v pravljični dolini s skalnatimi hribčki, ki so ravnokar obdani z meglicami. Raziskovanje podeželja Japonske se tako prične. S Cvetotom se podava v raziskovanje 700m dolge smeri na levem bregu doline. Po nekaj mučnih urah skozi “džunglo” iskanja prehoda čez reko le najdeva vstop v dokaj lepo smer, vsaj tako je bilo vpisano v vodničku. Po nekaj raztežajih počasi spoznavava slabost opremljenosti sidrišč in krušljivost te gmotne skale apnenca. Smeri še ne vidiva konca, a se zaradi teme odpraviva nazaj, saj veva, da bo jutri nov dan, ki se nama bo v tej smeri pridružil “Sojčiro”.
Znanec, ki sem ga spoznal pred tremi leti na Tajskem, je v dobri začetniški formi hribovskih smeri. Ker želi imeti fotografije se odločimo, da bo plezal kot zadnji, jaz kot drugi in Cveto vedno kot prvi. Zgodnji jutranj štart nam da energije, takoj ko se v steno upre nekaj sončnih žarkov. Prečudovito plezanje nam na čase prekriža kakšen kamenček, ki prišviga mimo čelade. Napredujemo uspešno, a na sredi poti se zgodi tista nelagodna stvar. Zaradi preslabega opisa smeri zavijemo nekoliko v desno in tako krenemo malo iz osnovne smeri. Med plezanjem že poslušam Cvetotove besede “mamamija je krušliv”, kar mi ni preveč všeč, a ni preostalo drugega. Pravijo da hudič serje na kup in tega “dreka” še ni dovolj. Kljub veliki previdnosti se skalna gmota mimo moje desne zvali po steni in zadane “Sojčirovo” desno roko, bolj natančno prstanec. Ob pogledu na prst me stremi strah, saj se konica prsta drži le še z enim živcem. Slišim le besede: “I am OK”, čeprav vem da ne more biti v redu, a japonska trma se izkaže kot zelo trdna in vzdržljiva.
Bilo je nekaj panike, dretja, še več krvi, a hitra prva pomoč in klic reševalne akcije je stekla dokaj mirno. V nekaj minutah se je v dolini zbrala že cela garda policistov, reševalcev in gasilcev. Helikopterja pa od nikjer. Klic enote za koordniate, ki smo jih napisali kar na skalo je dal vedeti, da bomo vsak čas zaslišali rotorje, ki plapotajo po zraku.
Kljub velikem trudu operacije, kjer je bil prst že sestavljen, sicer na pol umetno, a je po enem tednu ratal črn, kar pomeni odrez.
Pogumnemu prijatlju privoščim, da bo kljub težavi lahko poprijel za tako skalo, kot jo nadobudno preučuje v najboljših plezalnih revijah.
Rožle Bregar, 21.10.2010
Med obiskom Tokya sem k sreči dobil “Invitation” povabilo za ogled Banff Mountain Film Festival World Tour, ki ga organizira Patagonia. Gre za festival gorniških filmov, kjer prispe čez 300 najrazličnejših filmov iz celega sveta, zbranih pa je le najboljših deset. Celodnevno dogajanje v ogromni stolpnici Gate City Ohsaki je ob zanimivih zgodbah, pretresljivih in pa noro dobrih posnetkih poželo kar nekaj solz. VIDEO Trailer

Rožle Bregar, 9.10.2010
Minilo je že mesec in pol, ko smo udarli prvo klapo novega dokumentarno-igranega filma Sfinga. In če preštejemo po snemalnih dnevih smo na žalost šele čez polovico projekta. Za vse to so krive neznosne padavine, ki se nikakor nočejo sprostiti za nekaj dni. A ko posije sonce smo “Sfingerji” takoj v akciji. Pod streho smo konec avgusta izpeljali večdnevno snemanje na Vršiču, natančneje pod Nad Šitom glavo, kjer smo se za snemanje pripravljali več dni. Na zelo zahtevnem terenu smo namreč postavili konkreten oder, na katerem je kasneje mogočni 10m dolgi “Crane” posnel nekaj najzanimivejših kadrov filma.
Sledila so razna panoramska snemanja, v Bohinju, Vratih, Martuljku,… Pisal pa se je še en uspešen, predvsem pa naporen dan v Ljubljani, kjer smo že pred 5-uro zjutraj razsvetlili mogočne ulice prestolnice. Z nekaj “skritimi statisti” in glavnimi igralci, smo tudi tokrat kljub dežju izpeljali nekaj bistvenih kadrov začetne zgodbe, na dan pred vzponom na Sfingo.
Najzanimivejše vsebine o projektu, fotografije in videoreportaže “Making of” pa si lahko ogledate na www.sfinga.net.
Rožle Bregar, 18.9.2010
Zgodbica, ki bo še dolgo prepevala v naših glavah, saj se je v zadnjih dveh dneh na potovanju v Italijo zgodilo marsikaj. Medtem, ko nas ustavi italjanska policija, nam pa luči sploh ne delujejo, jih niti nič kaj ni zanimalo, tudi vozniškega izpita in dovoljenja nam ni bilo potrebno kazati. Z veliko presenetljivostjo nas ogovorijo v angleškem jeziku in vprašajo le, kam gremo, dejali smo jim: “Na monte Brento”, pa čeprav je bila ura že krepko v noč. V začudenju nas spustijo naprej in zaželijo srečno pot, mi pa že drvimo v hrib, kjer se ob rani zgodnji šesti uri v dolino z 800m višine že podajo pogumni base-jump skakalci. Močan adrenalinski utrip, ko v pripravljenosti vsi napetih trenutkov čakamo na vrhu police, nekateri s fotoaparatom in kamero v roki, drugi pa s padalčkom v roki in čeveljčkom v žepu.
Rožle Bregar, 27.5.2010
V Mišji Peči smo fotografirali odličnega plezalca Mateja Sovo, za najnovejšo kolekcijo športnih oblačil znamke Karibu.

Rožle Bregar, 4.5.2010
|
|
|