Vnosi pod kategorijo ‘Alpinizem’
Kot 13. letnega dečka ga je stari oče peljal na bližnji hrib. K njemu nazaj se je vedno rad vračal, saj se je naučil novih veščin. Minilo je eno leto in Yuji je redno hodil v domače hribe. Na skrivaj si je kupil opremo, doma niso vedeli za vse podvige. Nekega dne je privezal očeta na vrv in ga vlekel v hribe, v nahrbtniku je imel šotor in kuhalnik ter mu gostoljubno vse pripravil, oče je bil presenečen. Pri 15. letih je sanjal o vzponu na Everest in dnevno obiskoval gorniško trgovino v bližnjem kraju, tam je visel po cele dneve in samo gledal, vse ga je zanimalo. Zasledil je letak o začetnem tečaju plezanja. Kljub temu, da so ga ta čas bolj zanimali hribi se ga je udeležil in s tem pridobil veliko osnov, ki so mu dale navdih za novo življenje. Še isto leto je v popoldanskem času, po šoli, začel delati v prej omenjeni trgovini. Ko je zaključil z delom je odšel plezat na bližnjo škarpo. Tja se je vračal vsak dan, sledila pa je 20km dolgo vožnja s kolesom domov. Strast do plezanja ga je zelo prevzela. Služil je dve leti, z namenom, da bo odšel v Yosemite, kamor ga je povabil Yasushi Yamanoi, ki je tam študiral neko smer. S 17. leti je je Yuji v Ameriki prvič okusil pravo skalo ter takoj začel s plezanjem ocen 6a in naprej. Plezal je brez prestanka, bil pol energije, boličine ni čutil. Nekoč je dejal Yasushiju, da bi poskusil njegov projekt, in ga dobesedno čez noč tudi zlezel. Yasashiju, ki je veljal za najboljšega japonskega plezalca, se od takrat naprej ukvarja le še z alinizmom v gorah.
Deček, ki je počasi začel odraščati, se je ne rad vračal nazaj v domovino Japonske. Doma je v tistem času preplezal vse najtežje smeri v naravnih plezališčih. Ni mu preostalo drugega kot da se vrne nazaj v preljube Yosemite. Šola ga niti ni zanimala, odločil se je, da bo postal poklicni plezalec. V drugem letniku srednje šole mu je profesorica celo rekla, da naj se rajši izpiše. Tako je do danes prenehal in končal s šolo ter se posvetil samo plezanju.
Na Japonskem ga plezalci niso kaj dosti marali, saj je bil zelo gobčen in vedno govoril o svojih ciljih, ki pa jih je presenetljivo tudi vse dosegel. Vedno je hotel več in nikoli ni bil zadovoljen. V Ameriki je občudoval evropski stil plezanja in varovanja s svedrovci, ki se je bistveno in zelo napredno razlikoval od ostalih, kjer so poznali samo naravno varovanje. Hotel je odditi v Evropo in tako pristal v Franciji, kjer je živel nadaljnih 7 let.
Pri 18. letih se je brez tekmovalnih izkušenj udeležil nekaj lokalnih tekmovanj in posegel po najvišjih mestih. Takoj je dobil ponudbe za sponzorje in jih s prva celo odklonil. Med ljudmi je postajal vedno bolj razpoznaven. V svoji življenski karieri, ki traja še vse do danes je opravil z nekaj najtežjimi vzponi na svetu. Prvi je preplezal smer z oceno 5.15a/9a+ (Flat Mountain) in na pogled oceno 5.14b/8c (White Zombie). Poleg tega je Yuji tudi starsten “Big wall” plezalec in ima v El Capitanu, smer The Face, od leta 2008, s partnerjem Hans Florinom, hitrostni rekord vzpona, 2:37:05. Je prvi azijec, ki je zmagal svetovni pokal v športnem plezanju. Prav v Sloveniji sta bili ti dve zadnji tekmi, kjer je leta 1998 in 2000 stal na najvišjih stopničkah. Vse to je dosegel z veliko motivacije in adrenalinom.
   
Zase pravi da ni plezalec pač pa “stone rider”. Uživa v plezanju, pleza celo bolje kot včasih, saj ni pod pritiskom, pleza svobodno, pravi da je to “freedom”, svoboda. Danes je star 41 let in živi na Japonskem z ženo in dvema otrokoma. Letos je v bližini Tokya odprl tudi “climbing gym”, plezalno dvorano Base Camp, ki velja za eno najmodernejših na dalnjem vzhodu.
Kevin Wilson je med plezanjem v Chichibu, kjer sem fotografiral in snemal Yujija dejal, da je to človek s tako dolgo plezalno kariero,v plezanju naredil toliko kot noben drug plezalec na svetu.
Hirayama Yuji še danes velja za enega najboljših plezalcev na svetu, če ne najboljšega. Rad se spominja Slovenije, plezanja v Mišji Peči in svetovnega pokala v Kranju, kjer so se slovenski otroci igrali z njegovima otrokoma. Nekega dne se želi vrniti nazaj v Slovenijo in ponovno plezati s tamkajšnjimi plezalci.
Rožle Bregar, 30.10.2010
Bil sem ponosen, ko sem ob pogledu japonski plezalni vodniček s prve uspel razbrati Kanji. Pismenke, kjer za vsakim znakom stoji svoja beseda, 小川山 pomeni tisti kraj na Japonskem, katerega si plezalci lahko vedno želijo. Malo-Reka-Gora, majhna dolinica, kjer se izlivata dve reki, ena na zahodni del otoka, druga pa na vzhodni. Čudovita pokrajina je pravi plezalni raj, ki je z vseh strani obdan z vulkanskim granitom.
Občutiti tako skalo je za evropejca, ki je navajen plezanja po Alpah nekaj povsem drugačnega. Ponavadi potrebuješ nekaj več časa, da se navadiš najrazličnejših oprimkov in poči, ki na videz izgledajo težje ocenjene kot v resnici so. Pomembno je zaupati plezalnim čevljem, skoraj pa si upam trditi da v 70% plezaš z nogami oprtimi v hrapavo skalo zaradi mogočnh slabov.
Ogawayama privablja ljudi iz celega sveta, le te pa lahko za ugodno ceno kampirajo na začetku doline. Na voljo so najrazličnejše vrste plezanja, od 700m dolgih smeri, do klasične “frikarije” in tistih balvanov, ki segajo le nekaj metrov visoko. Navsezadnje pa se lahko sprehodiš tudi po bližnjih hribih.
Z velikim nasmeškom, ob zgodnji jutranji uri, z norveškim znancem začnem pripravljati velike “frende”, zatiče in podobne pripomočke za varovanje v ne navrtani steni. V prisojni legi naja sonce greje vseh sedem raztežajev, veselje na vrhu pa je nepopisno.
V nedeljo se podam na neznani teren, v upanju na nova spoznanstva, še bolj pa sem si želel narediti nekaj posnetkov v slednjem stilu. V stilu mravljic, ki premagujejo kamenčke z vsemi močmi na večnem mravljišču. Tam se gnete velika družina tistih, ki temu pravijo balvaniranje. Vse želje so se uresničile, odzivi na vprašanje: “Can I take some photos?” in ko sem iz nahrbtnika začel vlačiti bliskavice, so se kaj hitro naredili ogromni nasmeški na obrazih. Še bolj pa so jim zažarele oči, ko sem jim omenil, da fotografiram za Gakujin magazine. Gre za najbolj poznano japonsko revijo z gorniško vsebino.
“Bilo je tistega dne, ko sem odšel, z vlakom iz Wakabe v Tokyo, na ta pomembni sestanek. Odpravil sem se s časom na tesno, a nekajkratno prestopanje metroja mi tokrat k sreči ni delalo težav. V tisti veliki stoplnici, imenovala se je Tokyo News, sem uspešno opravil s predstavitvijo. Bili so navdušeni in me tako povabili k sodelovanju.”
   
Vlak me je očitno nekoliko odnesel na stranski tir, a mi smo nazaj v prečudoviti dolini, tokrat nekaj dni pozneje s prijateljem Naru-chanom. Prav on me je poleg Srečota pred dvemi leti našel in izkopal iz nepričakovanega snežnega plazu v japonskih alpah. S prijateljico Yasuko, ki prihaja iz Hokaida, otok na severu Japonske, kjer je med drugim te dni zapadel tudi prvi sneg, smo opravili z 20-imi raztežaji na desnem bregu doline. Lepa plezarija nas je spremljala prav na vsakem, ki se je bistveno in predvsem skrivnostno razlikoval od prejšnjega.
   
Na hitro bi rad zaključil le z besedo “Onsen” =)
Rožle Bregar, 29.10.2010
V zahodnem delu Japonske, v provinci Nagano, se več kot 100km vijejo Japonske alpe. Te segajo do 3190m n.m.v., z najvišjim vrhom Mt. Okuhotaka, katerega sem osvojil pred natanko osmimi leti.
Tokrat je bila popolnoma drugačna scena, odpravil sem se sam. Cveto me je dostavil do Hakube, mesta, kjer se pozimi tre tujcev, ki hodijo smučat na še tako posnežene bele strmine alp. Le kakšne dva tedna v letu se na tem, še tako popularnem, območju naredijo prave jesenske barve dreves, ki segajo kar do 2500m n.m.v. Motivacija je na višku, saj se lov za dobrimi posnetki lahko prične. 30kg težak nahrbtnik, šotor, spalna vreča, oblačila Karibu ter hrane za vseh 6 dni prečenja alp. Do štarta se pripeljem s prvo jutranjo gondolo, še nekaj višine prebrodem in skozi meglo že pridem v popolnoma nov svet, kjer sem preživljal naslednje dni. Premami me predvsem pobočje, ki sem ga sicer komaj prepoznal, kjer me je pred dvemi leti zasul nepričakovan snežni plaz. Tokrat so krošnje dreves segale več metrov visoko, ko pa pozimi tega sploh ne občutiš.
   
Po grebenih, visokih vse tja do 3000m n.m.v. je bil drugi dan eden najstrahlivejših. Ko sem se prvi dan tako veselil lepega vremena, se je ta čez mrzlo noč popolnoma preobrnil, kar je za Japonsko sicer nekaj običajnega. Po dveh urah jutranjega vedrenja pade odločitev, da se bom kljub dežju podal na pot. Če bi bilo le to se ne bi kaj dosti sekiral, najbolj me je “žrl” pogled do dolžine 5-ih metrov in močan veter na grebenih. Nisem se smel ustaviti, še manj pa dati nahrbtnik iz sebe, saj je le ta delal dodatno težo da me veter ne bi odnesl v dolino. V nekem trenutku sem se moral celo poprijet za smerokazne table, saj so me noge vodile kot magneti. V mislih sem tokrat imel le kočo, za katero sem molil da bo odprta. Molitev so očitno oslišali japonski “tisti tam zgoraj” in topel sprejem in postelja me je pričakala ob večernem zahodu. Nebo se je očistilo in končno mi je segel pogled na prehojen greben. V koči sem bil prava zvezda večera, vsi so se želeli pogovarjati in se zelo čudili moji turi, ki sem jo premagoval s takšno količino na hrbtu. Prijazno dobim tudi vse informacije za nadaljne dni ter jutranje energetske ploščice od “starih mamc”.
Ponovno se vije slabo vreme, veter piha kot “zmešan”, na televiziji le dekodiram, da se med celino in Japonsko vije večji tajfun, zato se je vpliv čutil tudi tam gori. Edini se podam na pot in v slabi uri z izgubljenimi 1000m višine že preidem v popolnoma drug in sončen svet, ki me je spremljal vse do zadnjega dne. Skozi zanimiv teren džungle , gor in dol se po spolzki poti prebijam cel dan in na poti že drugi dan ne srečam popolnoma nobenega pohodnika. Kot ponavadni napredujem zelo hitro. Japonske karte imajo med točkami napisane minute, ki sem jih ponavadi vedno prekašal z vsem fotografiranjem in pavzami vključno. Opoldne že zagledam, hiško ob stičišču rek in dolin, ob kateri se kadi vroča para – onsen. Osebje me je že pričakovalo in vzklikalo “Rožure-san”. Sledilo je veliko popoldansko počivanje ob treh porcijah riža in sproščanje v vroči naravni kopeli - onsenu.
   
Zadnje dva dni spoznam ogromno ljudi, od tega tudi dve dobro angleško govoreči mladi japonki, ki mi data vse informacije ki me zanimajo. Moja pot se je namreč odvijala skozi gromozanski in zelo popularen kanjon, v katerega je vklesana pot s strmimi stenami in tuneli, ki se vije skoraj 40km in se konča ob velikem jezu Kurobe Dam, ki so ga zgradili v 50-letih. V kanjonu so nenormalno očem speljali celo redno železnico, ki je bila v začetku zgrajena za delavce. Tudi elektrika gre kar pod zemljo. Ta pogleda na dan le pri koči, na sredini kanjona, kjer sem prebil predzadnjo noč. Japonske planinske koče imajo skoraj vse tudi prostor za kampiranje, kjer si za 500 jenov (prb 5€) lepo postaviš šotorček in ti ni potrebno plačevati dragih postelj pod streho.
Butanja v skalo in ob veje z nahrbtnikom ter vlečenja zajel čez ozke potke dolince je konec, tudi dekodiranja japonske pisave in primerjanje z zemljevidom je konec. Gromozanski jez je tu in to že ob zgodnji eni opoldanski uri, saj so jutranje zadrgice šotorov začele praskati že ob četrti uri. Po šestih dneh si končno privoščim Coca-Colo iz klasičnega avtomata, katerih se tu kar tre in tri kose kruha, ki sem ga “šparal” cel teden. Kruha na Japonskem nekako ni, imaš le nekaj v obliki toasta. “70kg evropskega prešvicanega mesa” se vsede na podzemni avtobus, ki raztrosi vonj po celotnem prečenju alp, 20km skozi hrib in tako pridem nazaj v nov svet in civilizacijo. Sledi le še kake dve uri vožnje z vlakom na jug v Kobuchizawo, kjer me je naslednji dan pobral Cveto.
   
Rožle Bregar, 21.10.2010
Zbudim se ob prečudovitem jutru, pravzaprav ne sončnem pač pa v pravljični dolini s skalnatimi hribčki, ki so ravnokar obdani z meglicami. Raziskovanje podeželja Japonske se tako prične. S Cvetotom se podava v raziskovanje 700m dolge smeri na levem bregu doline. Po nekaj mučnih urah skozi “džunglo” iskanja prehoda čez reko le najdeva vstop v dokaj lepo smer, vsaj tako je bilo vpisano v vodničku. Po nekaj raztežajih počasi spoznavava slabost opremljenosti sidrišč in krušljivost te gmotne skale apnenca. Smeri še ne vidiva konca, a se zaradi teme odpraviva nazaj, saj veva, da bo jutri nov dan, ki se nama bo v tej smeri pridružil “Sojčiro”.
Znanec, ki sem ga spoznal pred tremi leti na Tajskem, je v dobri začetniški formi hribovskih smeri. Ker želi imeti fotografije se odločimo, da bo plezal kot zadnji, jaz kot drugi in Cveto vedno kot prvi. Zgodnji jutranj štart nam da energije, takoj ko se v steno upre nekaj sončnih žarkov. Prečudovito plezanje nam na čase prekriža kakšen kamenček, ki prišviga mimo čelade. Napredujemo uspešno, a na sredi poti se zgodi tista nelagodna stvar. Zaradi preslabega opisa smeri zavijemo nekoliko v desno in tako krenemo malo iz osnovne smeri. Med plezanjem že poslušam Cvetotove besede “mamamija je krušliv”, kar mi ni preveč všeč, a ni preostalo drugega. Pravijo da hudič serje na kup in tega “dreka” še ni dovolj. Kljub veliki previdnosti se skalna gmota mimo moje desne zvali po steni in zadane “Sojčirovo” desno roko, bolj natančno prstanec. Ob pogledu na prst me stremi strah, saj se konica prsta drži le še z enim živcem. Slišim le besede: “I am OK”, čeprav vem da ne more biti v redu, a japonska trma se izkaže kot zelo trdna in vzdržljiva.
Bilo je nekaj panike, dretja, še več krvi, a hitra prva pomoč in klic reševalne akcije je stekla dokaj mirno. V nekaj minutah se je v dolini zbrala že cela garda policistov, reševalcev in gasilcev. Helikopterja pa od nikjer. Klic enote za koordniate, ki smo jih napisali kar na skalo je dal vedeti, da bomo vsak čas zaslišali rotorje, ki plapotajo po zraku.
Kljub velikem trudu operacije, kjer je bil prst že sestavljen, sicer na pol umetno, a je po enem tednu ratal črn, kar pomeni odrez.
Pogumnemu prijatlju privoščim, da bo kljub težavi lahko poprijel za tako skalo, kot jo nadobudno preučuje v najboljših plezalnih revijah.
Rožle Bregar, 21.10.2010
Med obiskom Tokya sem k sreči dobil “Invitation” povabilo za ogled Banff Mountain Film Festival World Tour, ki ga organizira Patagonia. Gre za festival gorniških filmov, kjer prispe čez 300 najrazličnejših filmov iz celega sveta, zbranih pa je le najboljših deset. Celodnevno dogajanje v ogromni stolpnici Gate City Ohsaki je ob zanimivih zgodbah, pretresljivih in pa noro dobrih posnetkih poželo kar nekaj solz. VIDEO Trailer
Rožle Bregar, 9.10.2010
Sledil je še zadnji sklop snemanja v mogočni Triglavski steni – Sfingi. Vedeli smo, da bo naporno, ampak toliko garanja pa tudi nismo pričakovali. Helikopter je na dan odhoda krepko zamujal in polovico dneva je šlo, kot bi mignil, minute pa so se že začele odštevati. Tokrat sta bila z nama tudi Ščetinin in Mahkota, ki sta si po 45 letih prvega vzpona na Sfingo prav na istem mestu segla v roke. Lahko bi rekli da gre za velik zgodovinski dogodek, katerega smo obvezno zabeležili na filmski trak, kjer smo posneli nekaj dokumentarnega gradiva za film. Med drugim smo del snemanja, oz. le kratek čas namenili tudi Robertu Pečniku, ki se je z “base jump” padalom in štirimi kamerami na sebi podal v dolino, njegov skok pa smo zabeližili še dodatni štirje kamermani. Čas je bežal mimo nas, helikopterska ekipa je bila že rahlo nestrpna. V pičli minuti sem se pripravil za snemanje iz zraka, še zadnje sekunde sprašujem režiserja kakšen kader naj posnamemo. Ob pomoči asistentke Sabine sem imel v helikopterju k sreči že vse pripravljeno, Križnik pa mi je navigiral pilote. Pod streho smo tako spravili še dva pomembna heli kadra.
Naslednji dan je bilo predvidenih 18 kadrov v Sfingini steni, a uspelo nam jih je narediti le 7. Bil je zapečaten dan, kar smo do dogovorjene ure naredili, smo naredili, saj je sledilo še snemanje padca iz zoba Sfinge. Natovorim še 36kg težki nahrbtnik in se z delom ekipe ob mraku počasi začnemo spuščati po Bambergerjevi smeri z lučko na glavi. Utrujen sem bil že od zadnjega napornega snemalnega dni, a nočni sestop mi je dal piko na i, ki pa se na žalost ni končala, saj sem v zgodnjih urah naslednjega dne že imel novo helikoptersko fotografiranje.
S tem sklopom smo se še zadnjič poslovili od naše najlepše lokacije, Sfinge. Sedaj pa sledi le še nekaj snemalnih dni, povsod po malo. Te dni sem prišel do svojega limita in ugotovil da več psihičnega in fizičnega napora ne prenesem.
Rožle Bregar, 29.9.2010
Minilo je že mesec in pol, ko smo udarli prvo klapo novega dokumentarno-igranega filma Sfinga. In če preštejemo po snemalnih dnevih smo na žalost šele čez polovico projekta. Za vse to so krive neznosne padavine, ki se nikakor nočejo sprostiti za nekaj dni. A ko posije sonce smo “Sfingerji” takoj v akciji. Pod streho smo konec avgusta izpeljali večdnevno snemanje na Vršiču, natančneje pod Nad Šitom glavo, kjer smo se za snemanje pripravljali več dni. Na zelo zahtevnem terenu smo namreč postavili konkreten oder, na katerem je kasneje mogočni 10m dolgi “Crane” posnel nekaj najzanimivejših kadrov filma.
Sledila so razna panoramska snemanja, v Bohinju, Vratih, Martuljku,… Pisal pa se je še en uspešen, predvsem pa naporen dan v Ljubljani, kjer smo že pred 5-uro zjutraj razsvetlili mogočne ulice prestolnice. Z nekaj “skritimi statisti” in glavnimi igralci, smo tudi tokrat kljub dežju izpeljali nekaj bistvenih kadrov začetne zgodbe, na dan pred vzponom na Sfingo.
Najzanimivejše vsebine o projektu, fotografije in videoreportaže “Making of” pa si lahko ogledate na www.sfinga.net.
Rožle Bregar, 18.9.2010
V mesecu avgustu z Gašperjem sodelujeva pri ustvarjanju igranega dokumentarnega filma Obraz Sfinge. Gre za najtežji predel severne Triglavske stene, ki je mnoga leta mešal štrene najboljšim plezalcem. Snemanje v tako zelo zahtevni steni od 20-članske ekipe zahteva veliko izurjenosti predvsem pa logistike. Več dni smo čakali na pravi trenutek in se zatem končno podali na prvi, najtežji sklop snemanja v tej 1000m visoki steni. Pod Triglavom smo preživeli slab teden in posneli večino kadrov. Zaradi stiske s časom in vremenom sem poleg “making of-a”, filma o filmu, pristopil celo k drugi kameri pri filmu. Na koncu smo imeli vsi že res ogromno funkcij in delali s polno paro po več kot 16 ur na dan. Z ekipo se sedaj odpravljamo na Vršič, kjer bomo za slab teden nadaljevali s snemanjem nekaterih kadrov.
Še nekaj mimogrede ujetih fotografskih trenutkov med snemanjem. Več pa na spletni strani www.sfinga.net, kjer med drugim najdete vsakodnevne novice, fotografije in “making of” video posnetke iz terenskih dogajanj.
Rožle Bregar, 17.8.2010
Že kot otroka me je mati vlačila po hribih, kjer sem razvil pravo ljubezen do hribov in se nato začel ukvarjati s športnim in lednim plezanjem. Na tekmovanjih sem posegal po visokih mestih a mi je to pot prekrižal kompliciran zlom roke. Ker se od velikih športnih aktivnosti nisem mogel kar tako na hitro posloviti, sem poprijel za fotoaparat in jih začel beližiti. Moment zloma roke mi je dal vedeti da je v športni fotografiji to najpomembnejši trenutek, ki se zgodi nenadoma, le tega pa ne smeš zamuditi. Nestrpno sem potihem pričakoval trenutek, ko bom vse moje znanje o športni fotografiji uredil v celoto in ga še naknadno nadgradil, sedaj je prišel ta trenutek, trenutek, ko sem uspešno pripeljal do konca mojo diplomsko delo o najljubši tematiki, Športni fotografiji. Po uspešnem zagovoru na Inštitutu in akademiji za multimedije, od ponedeljka 17.maja nisem imel niti toliko časa, da spišem novico za blog. Očitno se je multimedijsko delo že krepko začelo kopičiti =)
Rožle Bregar, 24.5.2010
V Mišji Peči smo fotografirali odličnega plezalca Mateja Sovo, za najnovejšo kolekcijo športnih oblačil znamke Karibu.
Rožle Bregar, 4.5.2010
|
|
|
