Bilo je na letošnjem festivalu slovenskega filma, kjer smo se predstavljali z izbranim filmom Sfinga. Sredi “smetane” se gorniški filmarji nismo počutili ravno najbolje, dokler scenarist ne dobi presenetljivega maila. Kot jin jang se je nasmešek razširil do ušes. Dokumentarno igrani film Sfinga je v finalnem izboru največjega gorniškega filmskega festivala na svetu BANFF.
Ekipa je bila povabljena v Kanado, a na žalost smo na pot odšli le trije, Gregor, Katka in jaz. Ob prihodu na letališču nas je čakala dobrodošlica nekaterih znancev. Tam je bil tudi Tom, popolnoma netipičen američan, ki zna misliti s svojo glavo in je v življenju prestal ogromno težkih odločitev. Le dan prej se je odločil da prileti tisoče km severno, k nam v Calgary. Po desetih letih sreča prijatelja Gregorja, z glavnim namenom da si ogleda film.
Malo gorsko mestece Banff slovi po svojem medijskem centru. Na vrhu malega hribča iz iglavcev kukajo dvorane, kjer v ozračju mrgoli ogromno multimedijskega znanja. Nadrejeni festivala so odlično poskrbeli za nas, pravzaprav je vsa organizacija festivala nadvse najboljša. Filmski festival se tu odvija že tradicionalno vsako leto in traja kar dva tedna. Ogledali smo si ogromo filmov s skupnimi imenovalci: akcija, narava, hribi, ljudje… Presenetilo nas je predvsem večje izstopanje dveh filmskih plakatov, tako v centru, kot v mestu, Journey On The Wild Coast in naše Sfinge. Zapisano pa je bilo takole: “Two utterly different adventure films that will leave you astounded for vastly different reasons.” Ta dva igrana dokumentarna filma sta bila namreč na sporedu zadnji dan festivala. Zakaj? Je morda to kak znak?
Zmrazilo me je, ko sem si na velikem platnu po dolgem času ogledal naš film. Kar nisem mogel vrjeti, da se to odvija pred mojimi očmi na drugem koncu sveta. Toliko čustev in spominov sem podoživel, a sem se vseeno moral koncentrirati na mojo glavno funkcijo. Posneti je bilo potrebno še zadnji material za nov dokumentarni film, ki bo prikazoval celotno zgodbo iz snemanja Sfinge, ki jo z Gašperjem nameravava do spomladi dokončati. Odziv publike je bil fantastičen, moram priznati, da od tujcev nisem pričakoval tako močnega pozitivnega odziva. Vsi so govorili: “The Sphinx, best feature film on Banff I’ve ever seen!”.
Vsi so ga hvalili, a osebnega vtisa žirantov nismo osvojili. Na žalost so tudi v tej “kuhinji” prevladali domači in visokosponzorirani filmi. Glavno je, da smo pridobili ogromno novih izkušenj, videli veliko atraktivnosti in zgodb, ki ti sežejo globoko do srca. Po koncu filma pride Tom in me objame, v očeh sem mu prebral kaj je želel povedati. Če ne drugemu je bilo tam vredno predvajati film vsaj njemu.
Po dolgem času se je tudi na Videozidu ponudila možnost za plezalni prispevek. Veseli smo bili prav vsi, saj smo lahko uporabili veliko pridobljenega znanja iz snemanja Sfinge. Zelo smo si želeli iti posnet prispevek v prečudovito Trento, a obetalo se je slabo vreme, zato je Klemen predlagal Radovno, ki je vsem nekako bolj dostopna. Postavili smo kar velik snemani set, vrhunec večera pa je bilo nočno snemanje.
Plezalec Klemen Bečan je eden boljših slovenskih plezalcev, ki med drugim tekmuje tudi v svetovnem pokalu športnega plezanja in dosega ene najboljših slovenskih rezultatov. Ne mine dneva brez plezanja, z veseljem se odpravi v naravo, kjer odmisli na sodobnost.
Eden najboljših, če ne najboljši slovenski plezalec v naravni steni, Matej Sova uresničuje slovenske upe. V mogočni Luknji, ki se skriva pod Osapsko steno, trenutno mimo visečih kapnikov povezuje zahtevne gibe v bodočo smer. Ta bo po besedah Mateja veljala za najtežjo smer v Sloveniji, saj predvideva, da bo njena ocena 9a+.
Če bi želel strniti vtise kaj se nama je z Gašperjem v zadnjih pol leta vse odvilo, bi prišel krepko čez več deset strani. Poskušal bom na kratko opisati projekt, za katerega smo delali s srcem, vztrajnostjo, predvsem pa za ljudi in zgodovilno slovenskega alpinizma.
Pisalo se je lansko leto, ko sva se popolnoma po naklučju udeležila seminarja o dokumentarnem filmu. Tam sta bila tudi idejni vodja Tine Marenče in scenarist Gregor Kresal, novopečenega igrano-dokumentarnega filma Sfinga. K projektu, produkcijske skupine Mangart, sva s prva prišla kot “Making-of”, ki bova beležila zgodbo v ozadju. Najine spretnosti pa so zelo kmalu prešle tudi na kamero glavnega filma, kjer je v še tako zahtevnih pogojih snemnja to postala nuja. Mogočna vertikala v severni steni Triglava, ki je dolga leta zbujala strah alpinistov je bil naš poslednji dom za nekaj najčudovitejših snemalnih dni. Majhna ekipa, le 20-ih ljudi je delala tudi po 18 ur na dan. A se je vse skupaj izplačalo, po 3-eh mesecih napornega snemanja in čakanja na ugodno luč smo posneli ene najlepših kadrov Julijcev v zgodovini slovenskega filma, seveda z mitološko uganko, Sfingo v načelu. O tem film tudi govori, o prvih poprijemih z njo.
Pospešeno se je več 100ur posnetega materiala začelo montirati v film. Hkrati pa sva z Gašperjem dobila veliko čast, saj sva prav midva montirala videospot Narava, ki je bil narejen iz posnetkov filma. Gre za glavno glasbeno podlago filma, ki jo je med drugim v celoti opremila glasbena skupina Siddharta.
7. april, je bil dan, ki si ga bomo vsi zagotovo zapomnili, prva premiera filma Sfinga. Bilo je nepopisno. Tri predvajanja, močna čustva in veliko solz sreče so se prelivale v polno nabiti dvorani kina Dvor. Slednji udar je sledil teden kasneje, kjer je bil film premierno predstavljen javnosti in sicer na 5. Festivalu gorniškega filma Domžale v popolnoma razprodani dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Festival je bil uspešen tudi za nas saj smo dobili nagrado žirije za najboljši film v kategoriji plezanja in za najboljši film, izbran po mnenju občinstva. Drugo leto upamo na to, da bo na omenjenem festivalu moč videti tudi najin film o filmu.
Sfinga v sebi skriva veliko ugank, veliko smo jih že odkrili, še več jih bomo. Pa se pustimo presenetiti, kam ta pot pelje. 423
Mojo lansko jesen je predvsem zaznamovalo snemanje dokumentarno-igranega filma Sfinga, produkcijske skupine Mangart. Do danes pa ekipa ni počivala pač pa klikala po urah posnetega materiala. Z Gašperjem Kocjančičem sva dobila prav veliko čast, da sva prav midva montirala najnovejši videospot skupine Siddharta, ki je hkrati tudi napovednik filma. Komad Narava, je glavna glasbena nit filma, ostala glasbena podlaga pa je bila prav tako napisana s strani Tomaža O. Rousa, člana skupine Siddharta. 7.aprila, bo tako velika platna v kinu Dvor krasil novi film Sfinga za katerega med drugim snemava tudi Film o filmu.
V začetku marca je Rusijo svetlobo ugledala še zadnja tekma svetovnega pokala in hkrati prvega svetovnega prvenstva v lednem plezanju.
Kirov, leži kakih 1000 km iz Moskve proti vzhodu s transibirsko železnico. Poceni karte nas v kupeju po 15h vožnje iz glavnega mesta pripeljejo v pravo socialistično mesto, ki je bilo do 2. svetovne vojne zaprto za tujce, saj so tam izdelovali najmočnejša orožja. Danes med številnimi tovarnami in bloki tam živi kar pol milijona prebivalcev. Za dobro jutro nam sibirsko podnebje vošči dobrodošlico z -20 stopinjami C pod ničlo, hvala! Manjkalo ni tudi izpušnih plinov ruske nafte iz najstarejših modelov avtomobilov. No, tudi kakšena prestižna limuzina s črnimi šipami se kdaj pa kdaj pripelje mimo.
Rusi, ki so iznajdljivi na velikih področjih so za postavitev plezalne konstrukcije izkoristili kar skakalno konstrukcijo za smučarske skoke. Slovenske barve sta tokrat zastopala Jernej Vukotič in Tjaša Kosič, s katerima sem v Kirov odpotoval že teden dni pred tekmo. Tam sta opravila s kar nekaj treningi. Tretji dan smo imeli bližnje spoznavanje ambulante. Jernej si je namreč pri hitrosti zapičil cepin skozi prst. Prerezan živc je bila najhujša ovira pred nadaljnim tekmovanjem, katerega pa sta oba opravila solidno, več o rezultatih na www.pzs.si.
Vedno razgljabljam o poti tja. O pretekli ni kaj dosti za govorit, kombi je vozil kakšne 15 ur, čez Hrvaško, Srbijo do Romunije, pot pa sem celo prespal, prav tako tudi nazaj =)
Mesto Busteni v Krpatih je gostilo 3. tekmovanje za svetovni pokal v lednem plezanju, katerega so se udeležili naši najboljši, brata Jernej in Matevž Vukotič ter Tjaša Kosič. Romunska organizacija že vrsto let ne blesti ravno najbolje, a se lahko pohvalijo z odličnimi čevapčiči in se tako oddolžijo.
Naši so se odrezali naravnost odlično. Tako dobrih nastopov že dolgo nisem gledal. Prav vsi so posegli po polfinalnih nastopih, tako v težavnosi, kot v hitrosti. Konec meseca se z reprezentanco kot spremstvo odpravljam še na zadnjo letošnjo tekmo, lednega plezanja, v Rusijo. Več na PZS.
Južna Koreja je prve dni januarja gostila 1. svetovni pokal v lednem plezanju. Slovenske barve sta zastopala brata Jernej in Matevž Vukotič.
Pot do Cheonsonga je bila tokrat pravi izziv. Ne da bi govoril o kakršnihkoli problemih z logistiko pač pa prava borba s časom in prevoženih km. En dan in pol potovanja je minil počasi.
V Seoulu nas pričakajo hrabre korejske gospodične in topel sprejem nam je dal vedeti, da se prva azijska organizatorka v tej stroki ne heca in se želi predstaviti v najboljši luči.
Iz Seoula, kjer smo se prvi večer gnetli med 12. milijoni prebivalcev smo se naslednji dan odpeljali 300 km južneje, v prave naravne lepote. Cheongsong je majhno mestece z ogromno neposeljene okolice ter močno naravno in kulturno dediščino. Bili smo priča zgodovinskemu dogodku. Veličasna otvoritev svetovnega pokala za letošnjo sezono se je pričela. Koža se kar naježi, ko med množico zagledaš otroka, ki kot na olimpijskih igrah ponosno nosi slovensko zastavo. Tudi to je korak bližje pravim olimpijskim igram, za kamor ima svetovni ledni pokal izpolnjene že skoraj vse pogoje.
Prišel je dan D, ko nas je predstavnica za Slovenijo prišla iskat in pospremila do velikega prizorišča. Vsaki državi je bilo namreč dodeljeno korejsko dekle, ki je skrbelo zate, te imelo pod nadzorom, dajalo informacije, sporočila, urnik,… Uzrli smo mogočno steno, ki do sedaj velja za najmodernejšo in največjo konstrukcijo za ledno plezanje na svetu. Temperature v dolini, kamor sonce seže le za eno uro na dan so bile okoli -15°C. Le ene hlače niso pomagale, a če je imel kdo ta problem, ga je kar hitro lahko rešil s toplim čajom in najrazličnejšimi jedmi na stojnicah. Med odmori je gledalce zabaval kak čarovnik ali glasbeni nastop. Medtem, ko so tekmovalci čakali na svoj nastop pa so lahko bili deležni celo masaže. Dolgčas ni bilo.
V dveh dneh so se na 25m visoki steni pomerili najboljši ledni plezalci iz 22 držav. Mlada slovenska predstavnika Matevž in Jernej Vukotič sta imela nekaj nesreče, a smo vseeno bili deležni enega odličnega polfinalnega nastopa. Kot pravita sta zadovoljna s tekmovanjem saj sta pridobila ogromno novih izkušenj. Še vedno nasmejanih ust, se veselita novih tekem. Pomerila sta se tako v težavnosti, kot hitrostnem plezanju. V samem vrhu so se zopet borili močni Rusi, veliko predstavnikov pa je imela tudi domača Koreja in Japonska.
Na tekmovanju pa sta bila še dva slovenca, Jasna in Andrej Pečjak, s katerimi smo sicer imeli bolj malo stika. Glavna sodnika tekmovanja sta tekmo komentirala kot: “Tekmovanje je v zelo velikem slogu in je postal vzor ostalim tekmam. Organizacija je odlična, konkurenca pa težka”.
Spoznali smo veliko novih ljudi. Naspani smo bili, kljub temu da smo spali na tradicionalnih posteljah na tleh. Lačni nismo bili, saj so za nas resnično zelo dobro skrbeli. Moram reči, da se Japonska, ko sem jo sedaj že dodobra spoznal, zelo razlikuje od Koreje. Ljudje so drugačni, predvsem pa ne marajo dežele vzhajajočega sonca. Bolje da ne poskusiš izgovoriti kakšne japonske besede saj te bodo takoj postrani pogledali. Domov se vračamo z zadovoljnimi občutki in nasmejanih ust.
Prišel je čas, ko je vsega lepega konec, a veš da prihodnost skriva še lepše trenutke. Zadnji teden na Japonskem je bil nekaj posebnega. Dva dni sem preživel s popolnoma drugačnimi ljudmi, v svetišču na gori in premišljeval in si zaželel marsikaj. S tem bom tudi zaključil moje sanje in še zadnjič uzrl luč dežele vzhajajočega sonca s pogledom na Fuji, ki je name pustil neizmeren pečat.
